150. člen CZ-B

V odmernih odločbah sta bila k plačilu davčnega dolga zavezana kot solidarna dolžnika po 150. členu Carinskega zakonika tožnik in družba A. d.o.o. Tožnik zoper odločbe ni vložil pritožb, zato so zoper njega postale odločbe izvršljive in pravnomočne. Dolžnik A. d.o.o. je zoper vse odločbe vložil pritožbe. Drugostopenjski organ je pritožbam ugodil in v delu, ki se nanaša na družbo A. d.o.o. odločbe odpravil. Prvostopenjski organ je postopke zoper navedeno družbo ustavil zaradi zastaranja naknadnega obračuna carinskega dolga ter vrnil plačana sredstva. S tem ni ugasnila obveznost za plačilo carinskega dolga nasproti tožniku kot solidarnemu dolžniku. Ker je carinski dolg po navedenih odmernih odločbah nastal pred vstopom Slovenije v Evropsko skupnost, je potrebno upoštevati 105. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti in glede zastaranja pravice do izterjave upoštevati 157. člen CZ. V konkretnih zadevah je bil zastaralni rok pretrgan z izdajo odmernih odločb, izdanih v obdobju med 13. 1. 2006 in 1. 12. 2006 ter s pozivom k plačilu z dne 13. 5. 2011. Izrek o stroških za izdajo sklepa temelji na 66. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

Po 1. odstavku 145. člena CZ nastane carinski dolg pri uvozu blaga z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine, izpod carinskega nadzora. Če carinski organ izve oziroma ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg (točka (a) 1. odstavka 154. člena CZ), izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika, odločbo o nastali obveznosti. Odločbo v skladu s tem odstavkom carinski organ izda takoj, ko pridobi podatke, potrebne za izračun dolga ter podatke, ki omogočijo določitev carinskega dolžnika. Tožbeni ugovor zastaranja postopka po 3. točki 221. člena CZS po oceni sodišča ni utemeljen. Po 2. odstavku 145. člena CZ nastane carinski dolg v trenutku odstranitve blaga izpod odstranitve nadzora. To pomeni, da mora carinski organ za odločitev o carinskem dolgu najprej ugotoviti, kdaj je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, pri čemer pa natančna časovno opredeljena ugotovitev v določenih primerih ni možna (tako kot ni možna v obravnavani zadevi). V takem primeru pa se šteje za trenutek nastanka carinskega dolga dan, ko je carinski organ ugotovil, da je obveznost za plačilo carinskega dolga nastala.

Carinski dolžnik v postopkih uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz je praviloma samo imetnik dovoljenja. O instrumentih zavarovanja morebitne carinske obveznosti se ne odloča z upravno odločbo.

V primeru posrednega zastopanja je carinski dolžnik, poleg deklaranta, tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo, pri čemer sta oba solidarno zavezana k plačilu carinskega dolga.

Tretji odstavek 143. člena CZ določa, da je carinski dolžnik za plačilo carine pri sprostitvi blaga v prost promet deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Ker carinski organ dolga ni mogel izterjati od deklaranta, je imel zakonsko možnost terjati tožečo stranko po navedeni določbi, saj gre v obravnavanem primeru za posredno zastopanje.

Pojma "novo" in "rabljeno" vozilo sta pravna standarda, ki ju mora pristojni organ ustrezno interpretirati. Pri tem torej ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja, kot zmotno meni tožeča stranka. Ali je treba šteti vozilo, ki je že bilo predhodno registrirano, za rabljeno vozilo, je torej pravno vprašanje.

Pojma „novo“ in „rabljeno“ vozilo sta pravna standarda, ki ju mora pristojni organ ustrezno interpretirati. Pri tem torej ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja, kot zmotno meni tožeča stranka. Ali je treba šteti vozilo, ki je že bilo predhodno registrirano, za rabljeno vozilo, je torej pravno vprašanje.

V obravnavani zadevi je bilo v postopku ugotovljeno in niti ni sporno, da carinsko blago, prijavljeno v tranzitni postopek, ni bilo odpeljano namembni carinarnici, kar bi moralo biti storjeno glede na ECL, ampak je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora. Ker pa je tožeča stranka z vpisom v polje 50 ECL navedena kot glavna zavezanka, je glede na določbo 4. alinee 3. odstavka 145. člena CZ tudi carinska dolžnica za carinski dolg iz 1. odstavka tega člena CZ.

Pravna podlaga za odločitev prvostopnega carinskega organa glede zavarovanja plačila carinskega dolga je podana v CZ in Uredbi, kar pomeni, da so bile izpodbijane odločbe izdane v okviru pristojnosti upravnega organa in na podlagi določb CZ, na katere se utemeljeno sklicuje tudi tožena stranka. Vprašanje naknadnega obračuna carinskega dolga po 154. členu CZ in solidarna odgovornost carinskih dolžnikov po 150. členu CZ je nedvomno stvar upravnega postopka, položaj tožnika v tem postopku pa je razviden iz vpisa v ustrezna polja po v teh zadevah obravnavnih ECL. Prvostopni organ se v sporni 3. (oz. 4.) točki izreka v tej zadevi obravnavanih odločb zgolj sklicuje na številko dane garancije tožnika, s katero naj bi bil carinski dolg poplačan, kolikor dolžnik na poziv ne bo poplačal dolga. To pristojnost pa prvostopni carinski organ po že povedanem ima. Zgolj sklicevanje na številko garancije po mnenju sodišča ne vpliva na vprašanje ali so izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji in tudi ne vpliva na veljavnost same garancije, kar zmotno zatrjuje tožnik.

Pravna podlaga za odločitev prvostopnega carinskega organa glede zavarovanja plačila carinskega dolga je podana v CZ in Uredbi, kar pomeni, da so bile izpodbijane odločbe izdane v okviru pristojnosti upravnega organa in na podlagi določb CZ, na katere se utemeljeno sklicuje tudi tožena stranka. Vprašanje naknadnega obračuna carinskega dolga po 154. členu CZ in solidarna odgovornost carinskih dolžnikov po 150. členu CZ je nedvomno stvar upravnega postopka, položaj tožnika v tem postopku pa je razviden iz vpisa v ustrezna polja po v teh zadevah obravnavnih ECL (polje 14 in 54). Prvostopni organ se v sporni 3. točki izreka v tej zadevi obravnavanih odločb zgolj sklicuje na številko dane garancije tožnika, s katero naj bi bil dolg carinski poplačan, kolikor dolžnik na poziv ne bo poplačal dolga. To pristojnost pa prvostopni carinski organ po že povedanem ima. Zgolj sklicevanje na številko garancije po mnenju sodišča ne vpliva na vprašanje ali so izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji in tudi ne vpliva na veljavnost same garancije, kar zmotno zatrjuje tožnik.

Za odločitev je bistvena okoliščina, ali je tožniku kot vozniku v obravnavani situaciji možno očitati takšno ravnanje, da bi se lahko izključila njegova (solidarna) odgovornost za plačilo carinskega dolga.

Ker poplačilo carinskega dolga iz bančne garancije ni bilo možno, je carinski organ prve stopnje nadaljeval s prisilno izterjavo pri deklarantu, ko pa tudi ta ni bila uspešna, je o carinskem dolgu obvestil prejemnika in mu dal možnost, da v 30-ih dneh dolg prostovoljno poravna. Vpis podatkov v ustrezno polje ECL je bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku.

Glede na določbe 143. in 150. člena CZ sta carinska dolžnika v obravnavanem primeru obe navedeni pravni osebi, je pa prvostopni carinski organ začel s postopkom izterjave dolga po tem, ko dolg v roku ni bil poravnan pri deklarantu, ki je pri uvoznem carinjenju predložil bančno garancijo.

Ob ustrezni (logični) interpretaciji določbe 11. točke 3. člena CZ, veljavnega v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožnik v zadevi ne bi bil pasivno legitimiran le, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga. Carinska deklaracija je zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ pri svojem odločanju v celoti vezan. V izreku prvostopne odločbe je carinska obveznost obema strankama naložena v solidarno plačilo. Kakšna so notranja razmerja med strankama, iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice ni stvar carinskega postopka v katerem se odloča le o razmerjih med carinskimi dolžniki in carinskimi organi. Carinski organ bi s poseganjem v to razmerje prekoračil zakonska pooblastila in odločal o stvari, ki ne sodi v upravno pristojnost. Na vprašanje je torej tožena stranka utemeljeno odgovorila s sklicevanjem na določbo 150. člena CZ kot podlago za določitev solidarne odgovornosti za plačilo carinskega dolga.

Ob ustrezni (logični) interpretaciji določbe 11. točke 3. člena CZ, veljavnega v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožnik v zadevi ne bi bil pasivno legitimiran le, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga, kot to neizkazano in v nasprotju s podatki upravnih spisov zatrjuje v tožbi. V izreku prvostopne odločbe je carinska obveznost obema strankama naložena v solidarno plačilo. Kakšna so notranja razmerja med strankama, iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice, ni stvar carinskega postopka, v katerem se odloča le o razmerjih med carinskimi dolžniki in carinskimi organi, nikakor pa ne o pravicah in obveznostih carinskih dolžnikov, ki izhajajo iz njihovih medsebojnih obligacijsko pravnih razmerij. Carinski organ bi s poseganjem v ta razmerja prekoračil zakonska pooblastila in odločal o stvari, ki ne sodijo v upravno pristojnost. Na vprašanje je torej tožena stranka utemeljeno odgovorila s sklicevanjem na določbo 150. člena CZ kot podlago za določitev solidarne odgovornosti za plačilo carinskega dolga.