UPRS sodba II U 493/2009

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z odločbo, št. DT 426-25/378-16/2002/4200-001 z dne 14. 9. 2006, je Carinska uprava RS, Carinski urad Murska Sobota kot prvostopni organ (v nadaljnjem besedilu prvostopni organ) v 1. točki izreka odločil, da je dolžna tožeča stranka za blago uvoženo po carinski deklaraciji ECL št. K7-58 z dne 1. 3. 2002 naknadno plačati carinski dolg v skupnem znesku 578.058,00 SIT in sicer od osnove 829.862,03 SIT 4,5% carine, tj. 37.343,80 SIT, od osnove 25.620 kg 16,80 SIT/KG kmetijske dajatve, tj. 430.416,00 SIT, od osnove 1.297.621,85 SIT 8,5 % davek na dodano vrednost, tj. 110.297,85 SIT, določil rok in način plačila, v 2. točki izreka odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in v 3. točki izreka ugotovil, da stroški v zvezi s postopkom niso nastali. V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da gre za ponovno odločanje po odločbi Ministrstva za finance kot drugostopnega organa (v nadaljnjem besedilu drugostopni organ), ki je odpravil odločbo prvostopnega organa št. 426-25/378-3/2002/4200-001 z dne 20. 2. 2003 s svojo odločbo št. DT-426-273/03 z dne 5. 12. 2005. Uvodoma je prvostopni organ navedel, da je premeščanje, kot tudi začasna odstranitev blaga iz carinskega skladišča, mogoča le z vnaprejšnjim dovoljenjem carinskega organa. Carinsko skladišče tipa A je javno skladišče, v katerem lahko poleg imetnika skladišča hranijo blago tudi drugi depozitarji. Za vse obveznosti, ki izhajajo iz vodenja carinskega skladišča, je odgovoren imetnik carinskega skladišča, ki mora glede na 78. člen Carinskega zakona (v nadaljnjem besedilu CZ, Uradni list RS, št. 1/95 s spremembami in dopolnitvami) zagotoviti, da se izpolnijo obveznosti, ki izhajajo iz hrambe blaga v postopku carinskega skladiščenja, ter izpolnjevati in stalno preverjati izpolnjevanje pogojev, navedenih v dovoljenju za odprtje carinskega skladišča. V okvir te obveznosti sodi fizični nadzor prostorov carinskega skladišča, stalno dokumentarno spremljanje hrambe blaga, njegovega premeščanja po carinskem skladišču, sprotno obveščanje carinskega organa o vseh spremembah, ki vplivajo na pogoje, pod katerimi je bilo carinsko skladišče odobreno in drugo. Carinski dolg pri uvozu blaga nastane z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carinskih dajatev, izpod carinskega nadzora. Kot dejanje odstranitve blaga izpod carinskega nadzora pa je treba obravnavati vsako ravnanje, zaradi katerega carinski organ ne more več izvajati predpisanih ukrepov, ker blaga ni več ali ker organ ne razpolaga več s podatki, kje se blago nahaja.

Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, št. 426-68/27-1/2002/0911-010 z dne 17. 10. 2002, izhaja, da je bilo ugotovljeno, da sta silosa, ki sta po dovoljenju namenjena carinskemu blagu, prazna, uvožena pšenica pa bi se naj nahajala v celotni uvoženi količini v drugem silosu (št. 10). Ugotovljeno je tudi bilo, da ker je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora brez vednosti organa, ni bilo mogoče ugotoviti, ali je pšenica, ki se je nahajala v silosu št. 10, dejansko pšenica, ki je bila odložena na odložilni postopek carinskega skladiščenja ali je domače blago. Iz pripomb družbe A. na citirani zapisnik tudi izhaja, da je osnovna ugotovitev, da se pšenica ne nahaja v silosu št. 4, točna, kar pomeni, da je nastal carinski dolg po 1. odstavku 145. člena CZ, tožeča stranka pa je tudi navedla, da je bilo vsako prečrpavanje pšenice iz silosa v drugi silos izvedeno na podlagi ustnega dogovora. Iz pogodbe, sklenjene med družbo A. kot najemnikom in tožečo stranko kot najemodajalcem z dne 22. 10. 1997 pa je tudi razvidno, da mora pri vskladiščenju, hrambi in izskladiščenju žitaric najemodajalec upoštevati carinske predpise, ki veljajo za skladiščenje blaga pod carinskim nadzorom in nosi odgovornost za kršitev le-teh. Glede na 145. člen CZ in ugotovitve na licu mesta, da blago ni bilo v silosih, določenih v dovoljenju in po izjavi odgovornih pri tožeči stranki, da so blago prečrpavali po ustnem dogovoru, je zato carinski dolžnik tožeča stranka. Višina carinskega dolga se določi na podlagi 151. člena CZ, tj. na temelju predpisov, ki so veljali na dan nastanka blaga, kar pa v obravnavanem primeru pomeni 1. 10. 2002, ko je bil opravljen inšpekcijski pregled in se blago ni nahajalo v silosih, ki so določeni za carinsko skladišče. Naknadni obračun dolga pa je določen v 154. členu CZ.

Po carinski deklaraciji ECL št. K7-58 z dne 1. 3. 2002 je bilo pri organu uvoženo 25.620,00 kg mlinske pšenice v vrednosti 3.638,04 EUR, dan nastanka dolga pa je 1. 10. 2002, ko je bil tečaj za EUR 228,1069 SIT. Uvozna carina po prilogi 14, ki je sestavni del KNCT, iz katere izhaja, da je za mlinsko pšenico iz tarifne številke 1001 90 99 stopnja uvozne carine 4,5 %, kar znaša 37.343,80 SIT od carinske osnove 829.862,00 SIT. Na podlagi Uredbe o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov, za katere se ob uvozu plačuje posebna dajatev, pa je za tarifno številko 1001 90 99 predpisana v letu 2002 in sicer 16,80 SIT/kg za 25.620,00 kg, kar znaša 430.416,00 SIT. Organ pa je tudi obračunal DDV.

Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da v zadevi ni sporno, da je bila tožeča stranka tista, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora s tem, ko je prečrpavala pšenico iz silosov št. 3 in 4, ki sta bila po dovoljenju carinskega urada namenjena carinskemu blagu, v silos št. 10 brez vednosti carinskega organa. Razlog za prečrpavanje ter zatrjevano dejstvo, da je bila sporna pšenica v silosu št. 10, pa ne moreta vplivati na drugačno odločitev. S tem, ko je tožeča stranka brez ustreznega dovoljenja pšenico prečrpala v drug silos, to pomeni, da je blago, prijavljeno v carinski postopek skladiščenja blaga, odstranila izpod carinskega nadzora, v konkretnem primeru na dan 1. 10. 2002 in gre za situacijo iz 1. odstavka in 1. alineje 3. odstavka 145. člena CZ. V skladu z 105. členom Zakona o izvajanju predpisov Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu ZICPES) pa se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 5. 2004, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen če je z Aktom o pristopu drugače določeno. Ker pa citirani Akt drugačnih določb nima, je treba zadevo presojati v skladu z nacionalnimi carinskimi predpisi. Tožeča stranka se zato tudi ne more uspešno sklicevati na določbo 3. odstavka 221. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljnjem besedilu CZS). Tožeča stranka pa je bila tudi seznanjena z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda, s tem pa je organ zadostil načelu zaslišanja stranke. Iz podatkov spisa pa ni razvidno, da bi nakazovala morebitno preferencialno (madžarsko) poreklo blaga, razen, da se v pritožbenem postopku pavšalno na to sklicuje. Dejansko stanje pa tudi ni primerljivo z dejanskim stanjem v zadevi SHAPO in ostali, kjer je šlo v okviru tranzitnega postopka za odstranitev blaga izpod carinskega nadzora, kjer so bili šoferji solidarno spoznani za carinskega dolžnika skupaj s prejemnikom blaga kot tudi špedicijo. V postopku pa je bila vložena zgolj carinska deklaracija za začetek postopka skladiščenja v carinskem skladišču tipa A, ki pa je bila pravilno izpolnjena glede deklaranta, kot tudi njegovega zastopnika. Pooblastilo špediterju za opravljanje carinskih poslov in dejanj v carinskem postopku pa izhaja iz same špediterske pogodbe, kot se je že večkrat izrekla sodna praksa. Zmotno pa je tudi mnenje tožeče stranke, da bi moral izrek vsebovati tudi posebni ugotovitveni del, saj ugotovitev dejanskega stanja ni stvar izreka odločbe.

Tožeča stranka je vložila tožbo iz tožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Očita kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS, ker je pšenica ostala pod carinskim nadzorom, saj so silosi fizično povezani. Če pa sodišče zavzame stališče, da gre za sprostitev blaga pod carinskim nadzorom, pa je treba upoštevati 78. člen CZ. V tem skladišču je vzpostavljeno soključarstvo med organom in A. d.d. Ni jasno, kako je lahko tretja oseba sprostila blago izpod carinskega nadzora, če ni imela ključa, da pa bi bilo v skladišče vlomljeno, pa v postopku ni ugotovljeno. Tožeča stranka pa tudi ni imela nobenih pravic in obveznosti do organa. Meni, da je organ tudi določil carinskega dolžnika v nasprotju z 47. a členom in 78. členom CZ, saj je imetnik carinskega skladišča tipa A A. d.d., ki bi moral zagotoviti, da blago ostane pod carinskim nadzorom. Na to kaže tudi 79. člen CZ. Organ pa je tudi spregledal 47. a člen CZ, ki določa izključno odgovornost carinskega deklaranta – tj. B. d.d. Organ tudi ni ugotavljal imena in priimkov fizičnih oseb, ki naj bi sprostile blago izpod carinskega nadzora. Odločitev je tudi zato v nasprotju z odločbami Vrhovnega sodišča v zadevi SHAPO. Postopek je tudi glede na 3. točko 221. člena CZS zastaral, saj je dolg nastal 1. 10. 2002, torej je zastaranje nastopilo 1. 10. 2005. Organ sam ugotavlja, da je postopek zoper A. končan, kar pomeni, da gre za nov postopek. Odločitev je tudi v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-353/04 z dne 31. 5. 2006, s katero je bil razveljavljen 151.b člen CZ. Zato bi bilo treba carinskemu dolžniku omogočiti udeležbo v postopku po 146. členu ZUP. Stranki sploh ni bilo vročen zapisnik o naknadni kontroli, ker se je postopek izvajal zoper drugega carinskega dolžnika. Stranki bi bilo zato treba omogočiti, da uveljavlja pravice po 4. členu Uredbe o določitvi carinskih kvot za leto 2002 po splošnem sporazumu o carinah in trgovini – GATT. Pri tem je bilo treba upoštevati preferencialni status pšenice in 3. odstavek 2. člena Zakona o carinski tarifi. Za uvoz kmetijskih in živilskih proizvodov iz Republike Madžarske je Vlada RS sprejela Uredbo o izvajanju sprednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini (CEFTA) ter začasni uporabi Dodatnega protokola št. 11 k CEFTA, kjer je predpisala, da pri uvozu blaga po določbah te uredbe carinski deklarant zahteva preferencialno obravnavo. Ker je carina obračunana po uradni dolžnosti, bi bilo treba stranki omogočiti, da uveljavlja tovrstno obravnavo. Organ tudi ni ugotavljal imena in priimkov oseb, ki naj bi sprostile blago, pri čemer pravna oseba ne more odstraniti blago izpod carinskega nadzorstva, saj je sposobna za dejanja skozi fizično osebo. V izreku tudi ni ugotovitve o nezakonitem ravnanju stranke, kar bi morala biti glede na jezikovno razlago 154. člena in 145. člena CZ. Ker pa nezakonito ravnanje implicira subjektivno odgovornost, pa bi moral organ o subjektivni strani dejanskega stanja odločiti kot o predhodnem vprašanju, saj je vezan na pravnomočno odločbo o prekršku, s katero je postopek ustavljen. Organ je storil absolutno kršitev pravil postopka, saj pri sprejemu carinske deklaracije ni preveril podatke iz 67. člena ZUP/86 oziroma 66. člena ZUP ter določbe o zastopanju (48. in 49. člen ZUP). Dejansko stanje glede fizične osebe, ki naj bi izpolnila rubriko 14 ECL, pa je tudi nepopolno in zmotno ugotovljeno, kakor tudi glede fizične osebe, ki naj bi bila prisotna pri pregledu blaga v skladu z 2. odstavkom 53. člena CZ. Carinsko deklaracijo pa bi tudi moral – tako kot odločbo – podpisati direktor carinarnice glede na 68. člen Zakona o upravi. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in izvede predlagane dokaze ter prvostopno odločbo v povezavi z drugostopno odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, ker so enake pritožbenim, iz razlogov, ki so navedeni v obeh odločbah, ter predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopnega organa, potrjenimi z razlogi drugostopnega organa, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

Tožeča stranka nima prav, da v obravnavani zadevi ne gre za sprostitev blaga izpod carinskega nadzora zaradi fizične povezanosti silosov in ne glede na premestitev pšenice, saj je bilo z odločbo organa, št. 426-25/2-522/99/4200-003 z dne 1. 9. 1999, carinsko skladišče tipa A (katerega imetnik je carinski deklarant A. d.d.) razširjeno na silosa št. 3 in 4 v volumnu 2300 m3, kjer naj bi se po podatkih carinske deklaracije št. K7-58 tudi nahajalo omenjeno blago, kar pa se (očitno nesporno) ni.

Po 1. odstavku 145. člena CZ nastane carinski dolg pri uvozu blaga z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine, izpod carinskega nadzora. Če carinski organ izve oziroma ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg (točka (a) 1. odstavka 154. člena CZ), izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika, odločbo o nastali obveznosti. Odločbo v skladu s tem odstavkom carinski organ izda takoj, ko pridobi podatke, potrebne za izračun dolga ter podatke, ki omogočijo določitev carinskega dolžnika. V obravnavani zadevi je carinski dolg nastal, ker je tožeča stranka odstranila blago – pšenico – iz silosov št. 3 in 4 brez soglasja carinskega organa, kar je ob inšpekcijskem pregledu 1. 10. 2002 potrdil tudi predstavnik tožeče stranke, saj je izjavil, da so blago premestili iz tam opredeljenih razlogov na podlagi ustnega dogovora, to pomeni, da je tožeča stranka tista oseba, ki je glede na 1. alinejo 3. odstavka 145. člena CZ (po tej določbi je carinski dolžnik za carinski dolg iz prvega odstavka tega člena oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora) carinski dolžnik. Glede na povzeto dejansko stanje je tako prvostopni organ imel pravno podlago za izdajo odločbe in določitev tožeče stranke kot carinskega dolžnika. Sodišče pa pri tem še pripominja, da lahko carinski organ po 150. členu CZ v primeru, če je več oseb odgovornih za plačilo carinskega dolga, katerega koli od solidarnih dolžnikov terja za poplačilo celotnega dolga, s tem pa organ tudi ne posega v razmerja med carinskimi dolžniki, ki pa se morajo urediti v skladu z njihovim medsebojnim dogovorom oziroma obligacijsko pravnimi razmerji. Iz pogodbe z dne 22. 10. 1997, sklenjene med tožečo stranko kot najemodajalcem ter A. d.d. kot najemnikom, je tako tudi razvidno, da se je tožeča stranka zavezala, da bo pri vskladiščenju, hrambi in izskladiščenju žitaric ravnala kot dober gospodar ter upoštevala carinske predpise, ki veljajo za skladiščenje blaga pod carinskim nadzorom in nosila tudi odgovornost za kršitev le-teh. Sodišče se zato ne strinja s tožbenim ugovorom, da je carinski organ določil carinskega dolžnika v nasprotju z 78. členom, 79. členom oziroma 47.a členom CZ. Ker pa je bila v obravnavani zadevi tožeča stranka kot pravna oseba prejemnik blaga (izpolnjeno polje 8 carinske deklaracije) in ne pri tožeči stranki zaposlene fizične osebe (zaradi česar pa tudi ne gre za predhodno vprašanje po določbah ZUP), pa organ tudi ni odločil v nasprotju z odločitvami Vrhovnega sodišča v zadevi SHAPO in ostalimi, ker je pri svoji odločitvi, ob upoštevanju pogodbenih določil pogodbe z dne 22. 10. 1997, pravilno ugotovil subjektivno odgovornost tožeče stranke in ji naložil plačilo dolga. Dejanski stan (tako konkretni kot tudi zakonski), ki je podlaga odločitvi izpodbijane odločbe, pa je tudi pravilno konkretiziran v obrazložitvi odločbe in se tudi ujema z ugotovitvenim delom izpodbijane odločbe oziroma izrekom o določitvi carinskega dolžnika.

Tudi tožbeni ugovor zastaranja postopka po 3. točki 221. člena CZS po oceni sodišča ni utemeljen. Po 2. odstavku 145. člena CZ nastane carinski dolg v trenutku odstranitve blaga izpod odstranitve nadzora. To pomeni, da mora carinski organ za odločitev o carinskem dolgu najprej ugotoviti, kdaj je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, pri čemer pa natančna časovno opredeljena ugotovitev v določenih primerih ni možna (tako kot ni možna v obravnavani zadevi). V takem primeru pa se šteje za trenutek nastanka carinskega dolga dan, ko je carinski organ ugotovil, da je obveznost za plačilo carinskega dolga nastala (Komentar CZ, str. 701). Naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točko (a) prvega odstavka 154. člena CZ pa se lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga (4. odstavek 154. člena CZ). V obravnavani zadevi je bilo z inšpekcijskim pregledom dne 1. 10. 2002 ugotovljeno, da je carinski dolg nastal, kar pomeni tudi začetek postopka s tem dnem, in torej pred članstvom Republike Slovenije v EU, kar glede na 105. člen ZICPES pomeni, da se je moral obravnavani postopek (ker z Aktom o pristopu ni drugače določeno) dokončati po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, torej po določbah, ki jih je pri svojem odločanju tudi uporabil prvostopni organ. Ker pa je bila odločba prvostopnega organa št. 426-25/378-3/2002/420-001 z dne 20. 2. 2003, s katero je bil A. d. d. določen kot carinski dolžnik, z odločbo drugostopnega organa št. DT-426-273/03 z dne 5. 12. 2005, odpravljena, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek in odločanje, pa to tudi pomeni, da se ta postopek ni končal, temveč se je nadaljeval, prvostopni organ pa je nato v skladu z napotili drugostopnega organa v prej citirani odločbi tudi ponovno odločil z izpodbijano odločbo 14. 9. 2006, torej v iz 4. odstavka 154. člena CZ določenem roku 5 let. Sodišče pa še pripominja, da tudi glede na sprejem carinske deklaracije K7-58 dne 1. 3. 2002 do zastaranja obveznosti, upoštevaje zgoraj povzete določbe, ni prišlo.

Iz podatkov upravnih spisov in izpodbijane odločbe pa je tudi razvidno, da je tožeča stranka sodelovala v ugotovitvenem postopku pri prvostopnem organu, saj je bil njen predstavnik prisoten pri inšpekcijskem pregledu, tožeči stranki pa je bil tudi vročen zapisnik o ugotovitvah inšpekcijskega pregleda z dne 17. 10. 2002, kot tudi njegova dopolnitev ter dopolnilni zapisnik, dana pa ji je bila tudi možnost, da se na ugotovitve iz posredovanih listin v roku 15 dni izreče. Navedeno pomeni, da je bila tožeči stranki dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so bila podlaga upravni odločbi, ki pa te možnosti ni izkoristila, zaradi česar pa sodišče tudi ne more sprejeti tožbenega ugovora, da bi moral organ upoštevati preferencialni status pšenice, saj te okoliščine (ki je sicer v postopku tožeča stranka niti ni uveljavljala) organ ni dolžan ne ugotavljati in tudi ne upoštevati po uradni dolžnosti v postopku carinskega nadzora, v katerem se preprečuje neupravičeno ravnanje s carinskim blagom, zavaruje njegova istovetnost te zagotavlja spoštovanje drugih predpisov v zvezi z blagom (6. točka 3. člena CZ). Izpodbijana odločba tako ni obremenjena s kršitvami pravil postopka, zaradi česar tudi ni bila izdana v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-353/04 z dne 31. 5. 2006.

Sodišče pa kot neutemeljene zavrača tudi očitke v zvezi s pooblastili, kot tudi o nepopolnem in zmotnem ugotovljenem dejanskem stanju glede fizične osebe, ki naj bi izpolnila polje 14 ECL, saj je v carinski deklaraciji v polju 14 vpisana družba A. d.d., neposredno zastopana po špediciji B., ki je tudi vložila carinsko deklaracijo, v polju 54 pa je tudi razločno navedena oseba, ki se je lastnoročno podpisala in odtisnila žig špedicije, organ ni imel razloga za preverjanje pooblastila in za dvom v osebo, ki je vložila carinsko deklaracijo. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu pa tudi izhaja, da sta bila ob pregledu prisotna vodja komerciale in obračuna pri A. d.d. ga. A.A. ter vodja proizvodnje pri tožeči stranki g. B.B., zaradi česar tudi tožbena trditev, da ni ugotovljeno ime osebe, prisotne pri pregledu, ne drži. Pooblastila carinika pri opravljanju njegovih del in nalog pa tudi ne določa interni Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, temveč le-ta izhajajo iz njegovih del in nalog na delovnem mestu po Zakonu o carinski službi.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, organ pa tudi s svojim postopanjem ni kršil ustavnih pravic, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave zaradi izvedbe predlaganih dokazov, saj so podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (2. odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev sodišča o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.