144. člen CZ-B

Dokazna ocena sodišča prve stopnje (da je tožnik predmetno blago nezakonito vnesel na slovensko carinsko območje, posamične vrednosti blaga pa so presegale dovoljeni znesek, za katerega je domači potnik oproščen plačila carine) ne more biti predmet revizijske presoje, glede na to, da ugovorov, ki so po naravi ugovori zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče v reviziji ne obravnava.

Po določbi prvega odstavka 144. člena CZ nastane carinski dolg tudi z nezakonitim vnosom blaga, ki je zavezano plačilu carine, na carinsko območje. Za nezakoniti vnos se med drugim šteje vsak vnos blaga v nasprotju z 32. členom CZ (drugi odstavek 144. člena CZ), kar pomeni kršitev obveznosti predložitve blaga pri pristojnem carinskem organu.

Ker blago ni bilo predloženo carinskemu organu, je nastal carinski dolg na podlagi 1. odstavka 144. člena CZ in sicer v trenutku nezakonitega vnosa blaga v carinsko območje RS. Glede na to, da je tožeča stranka to blago nedvomno pridobila in z njim razpolagala, je carinski dolžnik na podlagi 4. odstavka 144. člena CZ.

Carinski dolg nastane tudi z nezakonitim vnosom blaga, ki je zavezano plačilu carine, na carinsko območje. Za nezakonit vnos blaga med drugim šteje vsak vnos blaga v nasprotju z 32. členom Carinskega zakona.

Za nezakonit vnos blaga med drugim šteje vsak vnos blaga v nasprotju z 32. členom Carinskega zakona, kar pomeni kršitev obveznosti predložitve blaga pri pristojnem carinskem organu.

V zadevi ni sporno, da je tožnik prejel preko avstrijskega špediterja navedeno blago, ki je bilo v Avstriji deklarirano kot blago pod carinskim nadzorom, sporno pa je ali je bilo blago ob vnosu na slovensko carinsko območje res ustno deklarirano pri pristojnem carinskem organu in zanj plačane uvozne dajatve ali pa gre za nezakonit vnos blaga. Tožnik je bil v predhodnem postopku v celoti seznanjen z ugotovitvami carinskega organa v zvezi s fakturami in avstrijskimi tranzitnimi deklaracijami in tudi pozvan, da predloži dokazila o tem, da je izvedel ustrezen carinski postopek, vendar tožnik ni imel v tej zvezi nobenih dokazil. Tako ni niti dokazal, da je za blago plačal carino, oz. da je bilo blago oproščeno plačila carine. Glede na povedano, so tudi po oceni sodišča podani pogoji za naknaden obračun uvoznih dajatev.

Carinski dolžnik za plačilo carinskega dolga, ki je nastal z nezakonitim vnosom blaga na carinsko območje, je lahko le tisti, ki je bil v slabi veri.

Za blago, ki je nezakonito vnešeno na carinsko območje in zato predmet prekrška in zanj ni bila plačana carina, carinarnica ne more naknadno obračunati carine dobrovernemu lastniku blaga in temu tudi ne more naložiti vrnitve blaga v tujino.

Desetdnevni rok, ki je določen za naknaden obračun carinskega dolga v 1. odstavku 154. člena CZ, je inštrukcijski rok, ki spada med zakonske procesne roke. Prekoračitev inštrukcijskega roka, ki velja za organ, ki mora v določenem časovnem obdobju opraviti določeno dejanje, nima pravnih posledic za organ, kot tudi ne za stranko, in ne vpliva na odločitev. Zato prekoračitev desetdnevnega roka za izdajo odločbe ni vplivala na njeno zakonitost, saj navedenega roka ni mogoče šteti med prekluzivne materialne roke.

Ker je tožnik z izpolnitvijo polja 50 (glavni zavezanec) v enotni carinski listini prevzel odgovornost za predajo blaga namembni carinarnici in blago le tej ni bilo predano, je bilo pravilno odločeno, ko mu je bilo naloženo plačilo carine. Tožnik se ne more sklicevati na tek kazenskega postopka zoper druge osebe. Ni pa bistveno, če je sodišče prve stopnje zadevo presojalo po CZ iz leta 1976, saj je tranzit tudi v novem CZ/95 podobno urejen.