465. člen ZPP

Prvostopenjsko sodišče je zmotno razlago 10. čl. gradbene pogodbe, v katerem sta pravdni stranki določili, da morebitne "spore iz pogodbe rešuje arbitražna komisija, če ta ne uspe, pa pristojno sodišče v Kopru", kot dogovor o arbitraži. Arbitražna odločba nasproti strankam ima moč pravnomočne sodbe. Dogovora torej ni mogoče šteti za veljaven dogovor o arbitraži, glede na to, da ne predvideva obvezujoče narave odločbe "arbitražne komisije".

Iz spisovnega gradiva izhaja, da s prošnjo za preložitev razpisane glavne obravnave, ki jo je v pritožbenem postopku priložila tožeča stranka (v prilogi A2), sodišče ni bilo seznanjeno. Navedene vloge namreč do konca postopka na prvi stopnji v spisu ni. ZPP v prvem odstavku 116. člena določa, da sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to upravičeni razlogi. 294. člen ZPP pa določa, da se predsednik senata prepriča, ali so bile stranke v redu povabljene in ali so morda opravičile izostanek. Za preložitev naroka morata biti torej izpolnjena oba pogoja: opravičilo samo, s katerim mora sodišče razpolagati pred narokom in opravičljiv razlog za izostanek. Da bi sodišče navedeno prošnjo prejelo še pred narokom, pa ne izhaja niti iz priložene listine (v prilogi A2), niti iz nje ni razvidno, da je bila sodišču sploh poslana. Šele po prejemu prošnje za preložitev, bi sodišče lahko tudi presojalo, ali je podan opravičljiv razlog za preložitev naroka.

Kot izhaja iz povratnice, je bila tožeča stranka na narok za glavno obravnavo za dne 8.1.1999 vabljena z vabilom za spor majhne vrednosti, v katerem je bila med drugim opozorjena, da mora do konca glavne obravnave navesti vsa dejstva in dokaze, ker v pritožbi zoper sodbo ni mogoče navajati novih dejstev in dokazov. Vse razpoložljive dokaze bi torej tožeča stranka skladno z navedenim opozorilom morala predlagati že v postopku na prvi stopnji do konca glavne obravnave. S katerimi dokazi v potrditev svojih tožbenih navedb razpolaga, pa ve le stranka sama, ne pa sodišče.

O prenehanju delovnega razmerja tajniku občine lahko odloči organ, ki ga je imenoval (3. člen ZFDO - Zakon o funkcionarjih v državni upravi, Uradni list RS, št. 30/90 - 18/94) - to je občinski svet, in ne župan občine.

V pravdnem postopku velja pravilo, da lahko ugovarja, da sodišče ni krajevno pristojno, le tožena stranka. Vendar pa je treba izjemo od tega pravila dopustiti, ko se postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. V izvršilnem postopku velja namreč izključna pristojnost in upnik nima možnosti izbire, pri katerem sodišču bo vložil izvršilni predlog. Zato pa je tožeči stranki v pravdnem postopku treba dopustiti možnost, da vpliva na izbiro sodišča, kateremu bo izvršilno sodišče zadevo poslalo kot krajevno pristojnemu sodišču (ki bo odločilo o zahtevku in stroških).

Ne gre za spor majhne vrednosti kljub izpolnjenemu pogoju glede višine zahtevka, če niso spoštovane ostale procesne predpostavke. Stranka mora biti že v vabilu poučena o omejenih procesnih pravicah. Isti pouk je potreben ob obvezni razglasitvi sodbe. Stranka ne more izgubiti procesnih pravic, ki jih je že pridobila v rednem postopku, brez da bi jo sodišče že na prvi stopnji na to opozorilo.

Zakon o pravdnem postopku v drugem odstavku 465.člena predvideva tudi preložitev naroka v sporu majhne vrednosti. Pomanjkljivost, ker sodba ni bila razglašena takoj po koncu glavne obravnave ni procesna kršitev, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe po prvem odstavku 354.člena.

Če je v vabilu tožeči stranki na prvi narok v sporu majhne vrednosti navedena napačna tožena stranka in napačna vrednost spora, ni pogojev za ustavitev postopka zaradi umika tožbe, ker tožeča stranka ni prišla na narok. Če sodišče v takem primeru šteje tožbo za umaknjeno, je s tem storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odst. 354. člena ZPP.

Določba 1. odstavka 465 člena ZPP, po kateri se šteje, da je tožnik tožbo umaknil, če v sporu majhne vrednosti ni prišel na prvi narok za glavno obravnavo, je kogentnega značaja.

Določba 1. odstavka 465 člena ZPP, po kateri se šteje, da je tožnik tožbo umaknil, če v sporu majhne vrednosti ni prišel na prvi narok za glavno obravnavo, je kogentnega značaja.

Opravičila za izostanek s prvega naroka v sporu majhne vrednosti, na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, ni v spisu niti ga pritožnica ni predložila s pritožbo, zato je bila odločitev o domnevi umika tožbe pravilna.

Tožnik, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Takšne stroškovne posledice pa ne nastopijo samo pri izrečnem umiku tožbe, ampak tudi vselej, kadar velja tožba po samem zakonu za umaknjeno.

Postopek se je začel z izvršilnim predlogom na podlagi verodostojne listine za izterjavo glavnice 2.504,00 din. Iz ugovora dolžnika je razvidno, da je ugovarjal le za del glavnice 300,50 din s pripadki. Tako je postal sklep o dovolitvi izvršbe opr. št. I Ig 4683/89-2 z dne 28.12.1989 pravnomočen za glavnico 2.203,50 din s pripadki. Ker je v tem obsegu o zahtevku pravnomočno odločeno, se sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št Cpg 116/90-3 nanša le na ugovarjanih oz. še spornih 300,50 din spp.

Ker je sodišče sklep o plačilnem nalogu izdalo zoper eno pravno osebo (podjetje), ugovor pa je vložilo drugo podjetje, bi sodišče moralo tak ugovor kot nedovoljen zavreči, izdani plačilni nalog razveljaviti in tožečo stranko v skladu s 83. členom ZPP pozvati, da tožbo v skladu z vpisom v sodni register popravi tako, da kot toženo stranko označi subjekt, ki je lahko pravdna stranka.

Ker je tožnik z vlogo, ki jo je dostavil sodišču pred prvim narokom za glavno obravnavo, umaknil tožbo in se prvega naroka ni udeležil, bi moral sklep o umiku tožbe temeljiti na določilu 193. člena ZPP in ne na določbi prvega odstavka 465. člena ZPP.