VSRS Sklep I Up 43/2025

Pritožba se zavrže.

1Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper to sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo toženke odpravi; podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo Vrhovno sodišče obvestila, da je pritožnik 11. 2. 2025 samovoljno zapustil azilni dom, kjer je bil začasno nastanjen. Njegovo sedanje prebivališče ji ni znano. Zato meni, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrže.

4Upravno sodišče je toženkin odgovor na pritožbo poslalo pritožnikovemu pooblaščencu, ki je sporočil, da sicer ne ve, kje se pritožnik nahaja, se pa ne strinja, da bi to pomenilo, da nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

5Pritožba ni dovoljena.

6Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je ta nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve.

7Sprejeto je stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.¹

8V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik 11. 2. 2025 (po vložitvi pritožbe), samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh vanj ni vrnil, niti o tem ni dal nobenega obvestila. S tem je kršil svojo dolžnost prosilca iz prvega odstavka 89. člena Zakona o mednarodni zaščiti, da mora biti vedno dosegljiv pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča. Ker tudi ni obrazloženo nasprotoval toženkinemu predlogu za procesno končanje postopka, s tem da bi pojasnil, v čem prepozna nadaljnji obstoj svojega pravnega interesa (pavšalno je zatrjeval je, da se s toženko v tem smislu ne strinja), ni podlage za sklepanje, da je ta obstoječ v smislu objektivno izkazanega pritožnikovega namena uveljavljati mednarodno zaščito v Sloveniji, za kar si s to pritožbo prizadeva.

9Vrhovno sodišče je zato pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (352. člen v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, I Up 170/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 18/2024 z dne 14. 2. 2024.