279.č člen ZPP

Sodišče po pravilih ZPP ni vezano na program vodenja postopka in ga lahko med postopkom spremeni ali dopolni (četrti odstavek 279.č člena ZPP), prav tako v nadaljnjem teku postopka ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP), zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka s tem, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predvidelo v programu vodenja postopka ali v prejšnjih dokaznih sklepih. Skladno s šestim odstavkom 226. člena ZPP se listine na naroku preberejo le, če je poudarek na dobesednem zapisu ali če sodnik to oceni za potrebno. Z oceno, da to v zadevi ni potrebno, sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih kršitev, v pritožbi pa tožnica niti ne navaja razloga za nujnost branja listin na naroku za glavno obravnavo. V četrtem odstavku 125.a člena ZPP je urejena pravica stranke do dostopa do zvočnega posnetka naroka. S pošiljanjem zvočnih datotek v elektronski obliki je sodišče prve stopnje tožnici oziroma njenemu pooblaščencu omogočilo dostop do njih, s čimer je zakonsko obveznost izpolnilo, tožnica oziroma njen pooblaščenec pa bi lahko (glede na to, da naj ustrezne programske opreme za njihovo poslušanje ne bi imela) do posnet

Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in zakonske podlage je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka pravni naslednik družbe D. d. o. o., kot tudi družb F. d. o. o. in E. d. o. o., in da je zato pri določitvi oziroma odmeri tožničinega odpovednega roka ter odpravnine dolžna upoštevati tudi njeno delovno dobo, doseženo pri vseh teh družbah. S pripojitvijo prevzete družbe D. d. o. o. je namreč na toženko kot prevzemno družbo prešlo vse premoženje prevzete družbe in je kot univerzalna pravna naslednica vstopila v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila družba D. d. o. o.

Ni utemeljen očitek, da bi sodišče prve stopnje, upoštevajoč nosilne razloge izpodbijane odločitve, moralo tožečo stranko z uporabo materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati na to, da konkretizira svoje navedbe. Na nejasnost podlage vtoževanih računov je tožečo stranko opozorila že tožena stranka; ustaljeno stališče sodne prakse je, da sodišče ni dolžno izvajati materialno procesnega vodstva, če na pomanjkljive trditve opozori že nasprotna stranka.

Za veljavnost podjemne pogodbe pisna oblika res ni pogoj (prvi odstavek 51. člena OZ). A če se stranki v okviru pogodbene avtonomije (3. člen OZ) dogovorita, da bo pisna oblika pogoj za veljavnost spremembe obstoječe pogodbe, se en pogodbenik ne more enostransko izvzeti iz dometa takega medsebojno določenega pogodbenega določila. V čigavem interesu je bilo sporno določilo vključeno v Pogodbo, ni odločilnega pomena; takšno določilo je bilo sporazumno dogovorjeno in, če ni drugače dogovorjeno, zavezuje obe stranki.

Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je to za reševanje konkretnega primera uporabilo povsem drugo pravo od tistega, ki ga je kot relevantno predstavilo v programu vodenja postopka s tem, ko je uporabilo določbe 4. in 8. člena OZ in ne določbe 41. člena ZDR-I, na katero se je sklicevala tožena stranka, kar naj bi posledično predstavljalo ustavno nedopustno sodbo presenečenja, tako ni utemeljen. Drži sicer, da sodišče v programu vodenja postopka teh konkretnih določb OZ ni navedlo, vendar s tem kakšne kršitve ni zagrešilo, saj je program vodenja postopka namenjen zgolj racionalni predstavitvi vodenja postopka in sodišče nanj ni vezano v smislu, da drugih določb, če se za uporabo teh pokaže potreba, ne bi smelo uporabiti.

Sodišče ni vezano na program vodenja postopka in ga je mogoče med postopkom kadarkoli spremeniti ali dopolniti. Vsekakor ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da zaradi tega, ker je sodišče uporabilo pravno podlago, ki v programu vodenja postopka ni omenjena – in ob tem, ko je toženka tekom postopka neizpolnitev posredniške pogodbe s strani tožnika večkrat zatrjevala – izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja. Tožnik je glede svoje pravice do plačila provizije trdil, da je edini pogoj za posredniško plačilo, izvedena prodaja nepremičnine. Kakšnih posebnih aktivnosti – razen sodelovanja pri oblikovanju najemne pogodbe – tako niti ni zatrjeval. Razumljivo je, da tožnik vseh storitev, ki se jih je zavezal opraviti s posredniško pogodbo, glede na potrebe poslovnega razmerja, ni mogel ali mu vseh aktivnosti niti ni bilo potrebno izvesti. Vendar pa sodišče manjkajoče trditvene podlage tožnika v nobenem primeru ne more nadomestiti. Na tožniku je torej bilo, da konkretno navede katere posredniške storitve je ali ni izvedel oziroma zakaj jih je izvedel v manjšem obsegu.

Upoštevaje opisano dinamiko postopka po presoji pritožbenega sodišča pritožnici ni mogoče slediti v njenih navedbah, da ni bilo jasno, ali se bo na kasnejšem naroku nadaljeval pripravljalni narok ali zgolj prvi narok za glavno obravnavo. Tožeča stranka je dne 21. 1. 2020 sama predlagala, da se preloži prvi narok za glavno obravnavo in v sklepu, ki izhaja iz zapisnika z dne 21. 1. 2020, je prvostopenjsko sodišče temu predlogu nedvoumno sledilo - v njem je namreč zapisalo, da se "zaradi navedenega narok ne opravi in preloži na dne 10. 3. 2020" - vse navedeno pa pojasnilo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbena trditev, da citirani zapis ne omogoča zanesljivega sklepanja, da je imelo sodišče prve stopnje 'v mislih' zgolj preložitev prvega naroka in da je štelo, da je pripravljalni narok zaključen, ne vzdrži resne presoje. Tožeči stranki je moralo biti na podlagi opisanih okoliščin jasno, da je bil (prav zaradi njenega predloga) preložen prvi narok za glavno obravnavo (da bosta na istem naroku zaslišana oba zakonita zastopnika pravdnih strank hkrati). Ker torej sodišču prve stopnje v zvezi s tem ni mogoče pripisati nobenih nedoslednosti, pritožnica ne more uspeti z navedbo

V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza, če je ta: 1. nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, 2. nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, 3. popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali 4. prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. Če sodišče ne izvede (pravočasnega) substanciranega dokaznega predloga, s katerim želi stranka dokazati pravno pomembno dejstvo, zagreši absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2.a odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot razlog za neizvedbo dokaza z zaslišanjem prič A. Z. in J. M. navedlo njun neopravičen izostanek z naroka za glavno obravnavo dne 21.11.2018. Posledica, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, je predpisana za primer, ko z zaslišanja neopravičeno izostane stranka (2. odstavek 258. člena ZPP), posledice neopravičenega izostanka priče pa so urejene v 241. členu ZPP. Slednji pa ne predvideva opustitve zaslišanja priče. Izostanek omenjenih prič z naroka, ne glede na njegov razlog, torej ne predstavlja dopustnega razloga za zavrnitev dokaza z njunim zaslišanjem.