232. člen ZPP

Podatki za identifikacijo dolžnika (tretji odstavek 17. člena ZFPPIPP) so namenjeni jasni določitvi osebe dolžnika, tako zaradi razlikovanja do drugih oseb kot tudi zaradi lažjega ugotavljanja, kaj vse spada v stečajno maso.

V medsebojnem razmerju pravdnih strank v civilni pravdi (in v razmerju pravdnih strank do sodišča) ni prostora za skrivanje lastnih poslovnih skrivnosti drugače kot s predlogom za izključitev javnosti od obravnavanja oziroma izvajanja dokazov (ter z nasprotovanjem vpogledu v spis tretjim osebam).

Dokazna ocena sodišča prve stopnje (da je tožnik predmetno blago nezakonito vnesel na slovensko carinsko območje, posamične vrednosti blaga pa so presegale dovoljeni znesek, za katerega je domači potnik oproščen plačila carine) ne more biti predmet revizijske presoje, glede na to, da ugovorov, ki so po naravi ugovori zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče v reviziji ne obravnava.

Iz razloga, ker stranka ne predloži prevoda listine, ki je sestavljena v tujem jeziku, tožbe ni možno zavreči.

Glede predložitve listin se drugotožena stranka sklicuje na situacijo, ki jo ureja določilo 233. člena ZPP (ko je listina pri nasprotni stranki) in ne na situacijo iz 232. člena ZPP, kot zmotno meni sodišče. Sodišče je bilo zato dolžno tožečo stranko pozvati k predložitvi listin, kot je to predlagala drugotožena stranka. Zaslišanje priče ne more nadomestiti navedb strank o pomembnih dejstvih, s katerimi stranka izpodija navedbe in dokaze nasprotne stranke (primerjaj 219. in 1. odst. 299. člena ZPP). Informativnih dokazov ZPP ne pozna. Stranka sama je bila zato dolžna obrazložiti finančno konstrukcijo, s katero bi utemeljevala svoje trditve, da ni šlo za sklenitev škodljive pogodbe, zaslišanje predlagane priče pa bi lahko služilo le potrditvi zatrjevanih dejstev. Povezanost dejstev s predlaganimi dokazi je posebej opredeljena v 1. odst. 300. člena ZPP, po katerem sodišče odredi izvedbo (predlaganih) dokazov s sklepom, v katerem se navede sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz. Po 1. odst. 104. člena ZOR mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Pravila o sočasni izpolnitvi kondikcijskega zahtevka veljajo tudi v primeru

Pred izdajo sodbe zaradi izostanka ali zamudne sodbe sodišče ni dolžno pregledati sodnega registra ali drugih javnih knjig, ker se vanje vpisujejo pravno pomembna dejstva, ne pa splošno znana dejstva, kot zmotno navaja revizija.

Stranka je dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze (219. člen ZPP) in sicer tako, da sodišče dokaze sploh lahko izvede. Sodišču mora predložiti listine, na katere se sklicuje v dokaz svojih trditev (232. člen ZPP). V primeru, ko se predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, pa mora stranka, ki zaslišanje priče predlaga, med drugim navesti tudi njeno prebivališče (241. člen ZPP). Tožena stranka je opustila prav vse v ZPP uzakonjene dolžnosti.

Okoliščina, da sodišče ni zahtevalo prevoda dokaznih listin v slovenščino je lahko samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Stranka mora sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Samo če je listina pri državnem organu ali pri osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, pa sama stranka ne more doseči, da se ji izroči ali pokaže, si jo sodišče preskrbi po uradni dolžnosti (1. in 3. odst. 232. člena ZPP). Različni deli oziroma deleži stavbe imajo različno pravno usodo, odvisno od tega, ali so pogoji iz 114. člena SZ izpolnjeni za vso stavbo, ali samo za določen del oziroma delež.

Faktura, ki se glasi na tujo valuto - enako velja tudi na izpiske iz poslovnih knjig - ni verodostojna listina po 2. odst. 21. člena ZIP (glej Poročilo VSS 1/86 str.25). Če je obveznost nastala v tuji valuti, je dopustna valutna klavzula (5. in 6. čl. zakona o deviznem poslovanju, Ur.l. RS št. 1/91), sicer pa je po 1. členu zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 17/91) tolar edino zakonito sredstvo na območju Republike Slovenije. Prav tako velja določilo 2.odst.232. člena ZPP, da mora biti listini v tujem jeziku priložen overjen prevod.

Očitana kršitev 232. čl. ZPP ni revizijski razlog: uveljavljana relativna bistvena kršitev postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP se nanaša na postopek pred sodiščem prve stopnje (arg. a contrario 2. tč. 1. odst. 385. čl. ZPP). Pri presoji je bilo revizijsko sodišče tako vezano na bistveno dejansko ugotovitev in sicer, da je bilo sporno stanovanje dodeljeno prvi toženi stranki z odločbo poveljstva garnizije Maribor z dne 27.8.1991 in ne že pred osamosvojitvijo RS, kot je to zatrjevala tožena stranka. Ker takrat Poveljstvo garnizije Maribor ni bilo več upravičeno razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega fonda bivše JLA (prim. 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS), sta odločitvi sodišč materialnopravno pravilni (50. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih v zvezi z 2. odst. 159. čl. Stanovanjskega zakona).

Po 87. čl. zakona mora biti tuji sodni odločbi priloženo tudi potrdilo pristojnega tujega sodišča o pravnomočnosti odločbe po pravu države, v kateri je bila izdana. Prevod odločbe zaznamka o pravnomočnosti teh točk izreka ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je glede tega upoštevalo izvod sodbe v tujem jeziku, ki vsebuje o tem tako slabo viden zaznamek, da ga prevajalec ni mogel prevesti. Po 2. odst. 232. čl. Zakona o pravdnem postopku mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen overjen prevod. To velja tudi v postopku za priznanje tuje sodne odločbe, ki je vrsta nepravdnega postopka (37. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Zato revizijsko sodišče šteje, da predlagateljica glede tč. 2. in 3. ni predložila potrdila o pravnomočnosti.

Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen overjen prevod. Sodišče pri predhodnem preizkusu tožbe pozove stranko, naj dopolni tožbo in listini, priloži tudi prevod v slovenski jezik. Če stranka temu ne sledi, se šteje tožba za umaknjeno.

Izvedensko mnenje iz kazenskega postopka je lahko v pravdnem postopku uporabljeno kot listina.

Pravilo o dokaznem bremenu določa, da naj sodišče odloči v škodo tiste stranke, ki se je sklicevala na nedokazano trditev in ki je zato tudi nosila dokazno breme za njeno resničnost. Vendar pa lahko sodišče o takem dejstvu sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu šele, če ga na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti. Katera dejstva je šteti za dokazana, pa odloči sodišče (po svojem prepričanju) na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Torej mora sodišče upoštevati tudi dokaze, ki jih je predložila nasprotna stranka. Nepredložitev dokazov bi lahko tisti stranki, ki nosi dokazno breme, bila v škodo edino v primeru, če nasprotna stranka ne bi predložila svojih dokazov. Pa še v takem primeru bi se tista stranka, ki nosi dokazno breme, lahko sklicevala na listino, ki se nahaja pri drugi stranki.

1) Pristojnost domačega ali tujega razsodišča določijo stranke pravnega razmerja s pogodbo. Dogovorjenemu upravičenju predložiti spor v reševanje razsodišču pa se stranki lahko tudi odrečeta. 2) Samo navedba imena kraja poleg pojma "razsodišče" ne zadostuje za ugotovitev sklenitve pogodbe o določitvi pristojnosti razsodišča.