VSL sklep II Cp 2716/2011

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep prvostopnega sodišča v 2. točki spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 21,48 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po preteku prostovoljnega roka za izpolnitev, do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v

znesku 342,00 EUR v 15 dneh od prejema tega sklepa,
v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po preteku prostovoljnega roka za izpolnitev, do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo in odločilo o pravdnih stroških, ki jih je v plačilo naložilo toženi stranki.

Zoper sklep o stroških se pritožuje tožena stranka s predlogom za njegovo spremembo oziroma razveljavitev ter nov postopek. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP. Sklep po njenem temelji na zmotni uporabi 160. čl. ZPP. Tožena stranka je utemeljeno mislila, da na premičnih stvareh ne obstajajo pravice drugih. Sodišče bi najmanj moralo odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške. Napačno je uporabljen tudi 154. čl. ZPP, saj je sodišče tožbo v celoti zavrglo. Posledično je tožena v pravdi v celoti uspela. Pritožba sodišču nadalje očita tudi kršitev 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sklep nima razlogov, iz katerih bi bilo nesporno razvidno lastništvo tožnikov na spornih stvareh. Po mnenju pritožbe pa je sodišče svoje zaključke gradilo na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Za premičnine, ki so last dolžničinega moža, ne obstajajo razlogi, ki bi preprečevali izvršbo, saj so del skupnega premoženja zakoncev. Iz računa družbe E. d.o.o., z dne 11. 7. 2005 je razvidno, da je bilo naknadno na roko dopisano ime M.M., kar kaže na dejanja preprečitve izvršbe. Prav tako bi lahko tožniki, na naroku dne 7. 3. 2011, tožbo umaknili. Postopek osebnega stečaja nad dolžnico se je začel že 15. 12. 2010, kar so tožniki izvedeli najkasneje dne 26. 1. 2011, ko je bila zaradi uvedbe postopka osebnega stečaja na Delovnem in socialnem sodišču, prekinjena obravnava. Dolžnico je namreč na tisti obravnavi zastopal pooblaščenec tožnikov v tej pravdi.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in opredelila svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Med pravdnima strankama je tekla izločitvena pravda, katere rezultat je bil zavrženje tožbe. Po določbi 160. čl. ZPP vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih. Navedeno predstavlja izjemo od načela odgovornosti za stroške po uspehu v glavni stvari. Izhajajoč iz stališča, da se izjeme razlagajo restriktivno, morata biti za uporabo 160. čl. ZPP poleg dejstva, da gre za izločitveno pravdo, kumulativno izpolnjeni še dve predpostavki. Prva predpostavka je, da se tožbenemu zahtevku ugodi. V konkretnem primeru je prvostopno sodišče tožbo (pravilno) zavrglo. Zavrženje tožbe pa pomeni odsotnost prve predpostavke. Posledično pomeni tudi nezmožnost presojanja druge predpostavke, kar je zmotno storilo prvostopno sodišče.

Prvostopno sodišče tako ni imelo podlage za uporabo 160. čl. ZPP. V takem primeru bi moralo uporabiti splošne določbe ZPP o povrnitvi pravdnih stroškov (1. odst. 154. čl. – načelo pravdnega uspeha in 155. čl. ZPP – potrebnost pravdnih stroškov). Zaradi zavrženja tožbe je namreč tožeča stranka v celoti propadla, zato je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka. Slednja je v postopku pred sodiščem prve stopnje priglasila stroške za poštnino v višini 4,00 EUR in stroške fotokopiranja listin v višini 17,48 EUR, kar skupaj znaša 21,48 EUR. Pritožbeno sodišče te stroške ocenjuje kot potrebne za pravdo.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v celoti ugodilo in napadeni sklep v izpodbijanem delu tako spremenilo, da je stroške tožene stranke naložilo v plačilo tožeči stranki (3. tč. 365. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 2. odst. 165. čl. ZPP ter 1. odst. 154. čl. ZPP in 155. čl. ZPP. Tožena stranka je s svojo pritožbo v celoti uspela, zato je upravičena do povračila stroškov, ki jih je imela s pritožbo. Tako je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 342,00 EUR, kolikor znaša sodna taksa za pritožbo.