121. člen ZPP

Sodišče prve stopnje je izdalo popravni sklep na podlagi 328. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, s katerim je obrazložitev sklepa z dne 3. 3. 2025 dopolnilo z dolžnikovimi navedbami, ki jih je podal v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja, ter navedbami upraviteljice, ki so iz obrazložitve sklepa z dne 3. 3. 2025 pomotoma izpadle. V dopolnitvi obrazložitve je le natančneje navedlo dolžnikove zdravstvene težave in njegove dolgove, ki pa jih je pri sprejetju odločitve upoštevalo. Podatek Upravne enote o tem, da je bil dolžnik zaveden kot lastnik oziroma uporabnik navedenega motornega vozila v obdobju od 14. 1. 2020 do 14. 1. 2025, ne predstavlja zgolj indica ali dvoumnega podatka o lastništvu vozila, kot to trdi pritožnik, temveč gre za uraden podatek iz registra motornih vozil. Zato je bilo postopanje upraviteljice pravilno in skladno z določbami ZFPPIPP.

Da bi bil upnik stečajne dolžnice ali njen družbenik, pritožnik ne zatrjuje. Njegova pritožba torej ni dovoljena, njena zgoraj navedena dopolnitev pa je poleg tega prepozna, saj je bila vložena po izteku 15-dnevnega roka od izdaje izpodbijanega sklepa. Druga pritožnica zase sicer trdi, da je upnica stečajne dolžnice, vendar tega ne obrazloži niti ne izkaže, poleg tega njena vloga ni podpisana. Zato ni ne dovoljena ne popolna.

V primeru vročanja s fikcijo se šteje, da če naslovnik po prejemu obvestila o tem, da ga sodno pisanje čaka na pošti in da ga mora dvigniti v roku 15 dni in če naslovnik v tem času sodnega pisanja na pošti ne dvigne, je bila vročitev opravljena s potekom tega roka.

Podatki za identifikacijo dolžnika (tretji odstavek 17. člena ZFPPIPP) so namenjeni jasni določitvi osebe dolžnika, tako zaradi razlikovanja do drugih oseb kot tudi zaradi lažjega ugotavljanja, kaj vse spada v stečajno maso.

V spisu se nahaja pooblastilo pritožnika odvetniku, iz katerega izhaja obseg danega pooblastila. V njem je izrecno izključeno pooblastilo za plačevanje taks in za vročanje taksnih opominov, torej je pritožnik glede vročanja plačilnih nalogov izključil uporabo prvega odstavka 137. člena ZPP, po katerem se v primeru, da ima stranka pooblaščenca, pisanja vročajo njemu. Ker torej vročitev plačilnega naloga z dne 25. 11. 2016 za plačilo sodne takse za pritožbo pooblaščencu pritožnika ni bilo pravilno, je utemeljena pritožbena trditev, da plačilnega naloga pritožnik ni prejel in zato po njem tudi ni mogel postopati.

Sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo na vseh pravnih podlagah, ki bi glede na ponujeno trditveno gradivo strank lahko prišle v poštev. Ničnosti spornih pogodb ni presojalo na podlagi (v postopku pravočasno) zatrjevanih trditev o navideznosti sklenjenih pogodb.

Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki se naj z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka. Odločitev o tem, da sodišče ne izvede predlaganih dokazov, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, zavrnitev dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, ima lahko za posledico (le) zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Pri nogometu nevarnost poškodb izhaja iz boja za žogo. Zato je pri ravnanju, ki meji med dovoljenim bojem za žogo in nedovoljeno kršitvijo, ključna presoja, ali je igralec štartal na žogo in ali je imel realno možnost pridobiti jo v posest. Ko je gotovo, da bo s svojo potezo igralec zadel nasprotnega igralca, morda pa tudi žogo, je zaradi zavedanja, da bo zadel tudi igralca, šteti, da gre za premalo skrbno in zato protipravno ravnanje, ki ima za posledico odškodninsko odgovornost.

Odločanje po prostem preudarku pride v poštev le, ko je jasno, da je stranka upravičena do plačila, le njegove višine ni mogoče ugotoviti oziroma bi bilo to mogoče le z nesorazmernimi težavami. V obravnavani situaciji, kjer bi izvedenec lahko na enostaven način ugotovil, ali so v končnem obračunu navedene vrednosti in (večje) količine (glede na prvotno predvidene) ustrezne ali ne, za takšen primer očitno ne gre. Med strankama je bilo sporno, do katere faze bi moral tožnik izdelati peč. Dokazno breme o vsebini dogovora in s tem, da je kljub nedokončanju peči v celoti izpolnil svojo obveznost, je na tožniku.

Vlečnica "na sidra" predstavlja nevarno stvar.

Kljub ugotovitvi sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z načelom kontradiktornosti na narok za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje vabilo le dolžnika, to v obravnavanem primeru ni upoštevno. Zoper sklep, s katerim je sodišče ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni pritožbe, zato pritožba v delu, ki izpodbija odločitev o vrnitvi v prejšnje stanje, ni dovoljena.

Razveljavitev ali sprememba sklepa o ustavitvi izvršbe pride v poštev le, ko je upnik sicer plačal varščino v roku, ki mu ga je določil izvršitelj, vendar pa o tem ni predložil ustreznega dokazila. Ne mora pa upnik uspeti s pritožbo tudi takrat, ko varščino plača šele po poteku določenega roka in nato o tem predloži ustrezno dokazilo.

S popravnim sklepom ni mogoče spremeniti sklepa o ugoditvi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Institut vrnitve v prejšnje stanje je urejen izključno s procesnimi pravili in je zato zmotna uporaba materialnega prava pojmovno izključena.

Ena od predpostavk za vrnitev v prejšnje stanje je poleg ostalih (pravočasnost podanega predloga, opravičeni vzrok za zamudo) tudi, da je nastopila prekluzija, torej da stranka ne more več opraviti določenega procesnega dejanja. Da bi stranka lahko podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje, mora biti seznanjena s tem, da je prekludirana. To je tožena stranka izvedela šele, ko je dne 13.6.1998 prejela sodbo opr. št. I ... z dne .... Subjektivni rok petnajstih dni za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje iz 2. odstavka 117. člena, ki teče od tedaj, ko je stranka izvedela za zamudo, je torej treba šteti od tedaj dalje, ko je stranka izvedela, da določenih procesnih dejanj ne more več opraviti.

Predloga za vrnitev v prejšnje stanje v postopku v gospodarskih sporih ni mogoče dati ustno na zapisnik pri sodišču. Ker Zakon (o obligacijskih razmerjih) za odstop terjatve s pogodbo ne določa pismene oblike, ni treba, da stranki svoje soglasje za sklenitev cesijske pogodbe izrazita z njenim podpisom.

Vloga (pisni dokazni predlog) je pravočasna, če je vložena pred uro, ki je določena za obravnavo (oz. pred koncem razpisanega naroka), čeprav razpravljajoči sodnik ob oklicu zadeve (oz. ob koncu naroka) ni vedel za sicer pravočasno vlogo.

Pritožbeno sodišče je v okviru uradoma upoštevnih kršitev postopka ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev iz 9. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje meritorno obravnavalo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne da bi opravilo narok, ki je (bil) po 2. odst. 121. čl. ZPP/77 obvezen.

Zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni pritožbe. Takšna pritožba je (razen v dveh v zakonu navedenih primerih) nedovoljena.

Ker je narok po predlogu za vrnitev v prejšnje stanje obligatoren (razen predpisane izjeme po 2. odst. 121. čl. ZPP/77), bi moralo sodišče prve stopnje predlagatelja zaslišati o okoliščinah izostanka iz prvega naroka, ne pa izven naroka njegov predlog zavrniti kot neutemeljen.