14. člen ZFO-A
24. člen se spremeni tako, da se glasi: “Občini, ki z lastnimi prihodki ne more zagotoviti svoje primerne porabe, izračunane na podlagi 20.a člena tega zakona, se zagotovijo sredstva za finančno izravnavo v državnem proračunu. Sredstva finančne izravnave lahko dosežejo največ 100% ocenjenih lastnih prihodkov. Vlada na predlog ministrstva, pristojnega za finance, določi zneske finančne izravnave za prihodnje proračunsko leto in o tem obvesti občine najkasneje do 30. septembra tekočega leta. Vlada do 30. septembra tekočega leta obvesti občine o dopolnjenih zneskih finančne izravnave za tekoče leto v primeru, da ocena lastnih prihodkov posamezne občine iz 25. člena tega zakona za tekoče leto za več kot 2% odstopa od ocene, ki je bila podlaga za izračun zneska finančne izravnave iz prejšnjega odstavka. Na podlagi določb prejšnjega odstavka določi vlada občini, za katero ugotovi, da ima obseg lastnih prihodkov realiziran v nižjem obsegu kot je bil prvotno ocenjen, nov znesek finančne izravnave. Občina, za katero vlada po določbah tega člena ugotovi, da ima obseg lastnih prihodkov realiziran v višjem obsegu, kot je bil prvotno ocenjen in je novo določen obseg finančne izravnave nižji od prvotnega, mora že nakazana sredstva finančne izravnave vrniti v državni proračun do 1. decembra tekočega leta. V primeru, da se občini določi nov znesek finančne izravnave, ki je nižji od prvotnega, se ji do konca leta nakaže samo ugotovljena razlika, do katere je upravičena. Po preteku proračunskega leta ministrstvo, pristojno za finance, na podlagi dejansko realiziranih prihodkov občin ugotovi dokončno višino pripadajočih sredstev finančne izravnave za posamezno občino. Ugotovljeni zneski presežkov ali primanjkljajev finančne izravnave iz preteklega leta, se poračunajo z določenimi sredstvi finančne izravnave do 30. septembra tekočega leta.
- VSRS Sodba III Ips 11/2012Vrhovno sodišče RS · 2012
Četudi je v konkretnem primeru šlo za financiranje izvirnih nalog občine s strani države, pa ni mogoče pritrditi nadaljnjemu razlogovanju sodišča druge stopnje, „da tožena stranka ni ravnala niti nepravilno niti arbitrarno, ko je svojo obveznost po ZOFVI vključila v sistem financiranja občin po ZFO-A“. Obstaja namreč možnost, da bi se država na tak način lahko razbremenila svoje zakonske obveznosti financiranja spornih prevozov. Najbolj nazorno se to pokaže v primeru, ko bi neka občina primerno porabo lahko v celoti pokrila z lastnimi prihodki, zaradi česar državi za zagotavljanje spornih stroškov ne bi bilo treba ničesar plačati (niti v okviru finančnih izravnav). Na načelni ravni je zato pritrditi stališču revidentke, da tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je (brez zakonske podlage) za poravnavanje svoje obveznosti predvidela sredstva v okviru primerne porabe, ki se prvenstveno krije iz lastnih prihodkov lokalnih skupnosti. Opisano (nepravilno) ravnanje države samo po sebi še ne pomeni, da država svoje obveznosti po ZOFVI dejansko ni mogla izpolniti z zagotavljanjem proračunskih sredstev, nakazanih za finančno izravnavo.
Povezano: Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 19. 6. 2012Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba III Ips 11/2012Vrhovno sodišče RS · 19. 6. 2012
Četudi je v konkretnem primeru šlo za financiranje izvirnih nalog občine s strani države, pa ni mogoče pritrditi nadaljnjemu razlogovanju sodišča druge stopnje, „da tožena stranka ni ravnala niti nepravilno niti arbitrarno, ko je svojo obveznost po ZOFVI vključila v sistem financiranja občin po ZFO-A“. Obstaja namreč možnost, da bi se država na tak način lahko razbremenila svoje zakonske obveznosti financiranja spornih prevozov. Najbolj nazorno se to pokaže v primeru, ko bi neka občina primerno porabo lahko v celoti pokrila z lastnimi prihodki, zaradi česar državi za zagotavljanje spornih stroškov ne bi bilo treba ničesar plačati (niti v okviru finančnih izravnav). Na načelni ravni je zato pritrditi stališču revidentke, da tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je (brez zakonske podlage) za poravnavanje svoje obveznosti predvidela sredstva v okviru primerne porabe, ki se prvenstveno krije iz lastnih prihodkov lokalnih skupnosti. Opisano (nepravilno) ravnanje države samo po sebi še ne pomeni, da država svoje obveznosti po ZOFVI dejansko ni mogla izpolniti z zagotavljanjem proračunskih sredstev, nakazanih za finančno izravnavo.