61.a člen ZIZ

Namen predpisane (obvezne) uporabe sklicne številke pri plačilu sodnih taks je v tem, da sodišče (lahko) na enostaven način in brez dodatnega dela preveri plačilo takse in njegovo pravočasnost (ne da bi taksni zavezanec moral o tem predložiti dokazilo). Bistveni razlikovalni del sklica oziroma reference v konkretnem primeru predstavlja njen 2. del, to je del, ki sledi splošnemu 1. delu - 20001, ki se pri konkretnem prejemniku ponavlja.

Dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika dolžnika ni primeren za dokazovanje (pravilnega) plačila sodne takse kot administrativnega opravila. Kot izhaja iz več določb ZST-1, se plačilo sodne takse dokazuje le z listinskimi dokazili, torej z ustreznimi potrdili o plačilu.

Ker sodišče o dolžničinem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za ugovor še ni odločilo, rok za plačilo sodne takse za ugovor, določen v plačilnem nalogu, še ni iztekel. Teči namreč začne šele prvi dan po vročitvi odločitve sodišča prve stopnje o prošnji za oprostitev plačila sodne takse, saj je dolžnica šele takrat seznanjena s pravilnostjo plačilnega naloga o obstoju taksne obveznosti oziroma s tem, da pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks niso podani.

Trditveno in dokazno breme glede premoženjskega stanja, ki utemeljuje taksno oprostitev, je na strani predlagatelja oprostitve, saj predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks. Na strani dolžnika je dolžnost, da najprej zatrjuje dejstva, ki so podlaga za oprostitev in šele nato za zatrjevana dejstva kot dokaz predlaga vpogled v javne evidence.

Ker je sodišče prve stopnje o oprostitvi plačila sodnih taks odločalo brez dolžnikovega predloga, je sodišče druge stopnje zaradi podane bistvene kršitve postopka pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Dolžnik ni uveljavljal utemeljenega ugovornega razloga, to je pravočasnega plačila sodne takse oziroma njene napačne odmere, zato je bil njegov ugovor zoper plačilni nalog utemeljeno zavrnjen.

Ustavna pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS je stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, kljub obveznosti plačila sodne takse kot procesni predpostavki ustrezno zagotovljena prek določb II. poglavja ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu taks.

Sodišče na v pritožbi predlagano pobudo za presojo ustavnosti določb ZZP oz. ZIZ ni vezano. Sodišče je dolžno prekiniti postopek in sprožiti postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem le v primeru, ko samo meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven.

Vročevalec mora poskusiti vročitev tistemu delavcu, ki je pooblaščen za sprejem. Če tega delavca ni, se sme pošiljka vročiti osebi, ki jo vročevalec najde v poslovnem prostoru, pri čemer ni pomembno, kakšna dela tak delavec opravlja za naslovnika, niti ni potrebno, da bi bil v delovnem razmerju, lahko ima le pogodbo o delu. Tudi kadar je pravna oseba katerega izmed svojih delavcev določila za svojega pooblaščenca, se pisanje vseeno opravi z izročitvijo osebi, pooblaščeni za sprejem, ali delavcu v poslovnem prostoru, razen če vročevalec najde prav pooblaščenca in mu pisanje vroči neposredno. Prav tako 133. člen ZPP ne predpisuje, da je pisanje za pravno osebo treba vročiti osebi, ki je pooblaščena za zastopanje.

V pritožbi zatrjevano prepozno plačilo navedene sodne takse, pri čemer pritožnik niti ne pojasni, kdaj naj bi bilo omenjeno plačilo z njegove strani izvršeno, ne predstavlja pritožbenega razloga, na podlagi katerega bi lahko bila pritožba utemeljena.

Sklep o ugovoru zoper plačilni nalog ni končna odločba. V primeru, da taksa ne bo (bi bila) plačana, bo (bi) sodišče prve stopnje štelo ugovor za umaknjen, dolžnik pa bo (bi), v okviru pravnih sredstev zoper ta sklep, lahko uveljavljal pritožbene razloge glede pravilnosti odločitve o ugovoru zoper plačilni nalog.

Po oceni pritožbenega sodišča je treba plačilo takse na napačni prehodni račun sodnih taks (pravočasno plačilo, opravljeno na prehodni podračun nepristojnega sodišča) opredeliti kot očitno pomoto (ki se lahko pripeti tudi pravno kvalificiranemu vložniku).

Plačilo sodne takse na napačni prehodni račun sodnih taks (pristojnega sodišča) je treba opredeliti kot očitno pomoto. Prav tako se v primeru obstoja očitne pomote vložnika za ustrezen način izpolnitve te strankine obveznosti šteje tudi (pravočasno) plačilo sodne takse na prehodni podračun nepristojnega sodišča.

Za nepravočasno plačilo sodne takse se (lahko) štejejo (zgolj) primeri, ko sodišče plačila ne more hitro in brez težav ugotoviti niti s pomočjo (pravilno) uporabljene sklicne številke niti s pomočjo drugega ustreznega dokazila, ki ga (samoiniciativno) predloži zavezanec.

Če je taksni zavezanec ravnal točno po navodilih sodišča in je sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi plačal na banki v danem roku osmih dni od prejema plačilnega naloga, niso izpolnjeni pogoji za nastop pravne posledice – domneve umika ugovora, saj je sodišče prve stopnje napačno štelo, da bi moral znesek plačane takse prispeti na sodišče v osmih dneh.

Iz potrdila o plačilu izhaja, da je račun, na katerega je dolžnica plačala takso, napačen, saj jo je bila dolžna plačati na račun št. 011008450100810, plačala pa jo je na račun št. 011008450084126. Taksa po nalogu torej sploh ni bila plačana, zaradi česar se šteje, da je ugovor umaknjen.