VSL sklep I Ip 859/2010

Pritožba se zavrže.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper plačilni nalog.

Zoper sklep se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena pritožil dolžnik. Navaja, da za razliko od plačilnega naloga z dne 15. 10. 2009 izpodbijani sklep vsebuje obrazložitev, da dolžnik pri plačilu takse ni navedel popolnega sklica. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov ugovor zoper plačilni nalog. Dolžnik je k ugovoru priložil dokaz, da je takso plačal, sodišče pa plačila kljub temu ni upoštevalo. Iz obrazca BN 02 je izhajalo, da takso plačuje I. P. iz naslova X, torej oseba iz sklepa o izvršbi. Sodišče je torej moralo vedeti, da je dolžnik takso plačal, čeprav je pri izpolnjevanju obrazca prišlo do pisne napake. Da je dolžnik takso plačal izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa, ko sodišče navaja, da je bila taksa plačana, vendar z nepopolnim sklicem. Meni, da določb 34. člena ZST-1 in 61. a člena ZIZ ni mogoče tolmačiti tako ozko, kot je to storilo sodišče v konkretnem primeru. Pri sklicu je prišlo do očitne pomote, in sicer zadnja od 17 številk ni bila zapisana. V takšnem primeru enostavno ni mogoče šteti, da taksa ni bila plačana. Pri izdaji izpodbijanega sklepa je bila storjena bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek nasprotuje razlogom, razlogi pa so si med seboj tudi v nasprotju. Sodišče je ugovor zavrnilo, ker taksa ni bila plačana, medtem ko samo navaja, da je bila taksa plačana. Sodišče bi moralo napako pri sklicu spregledati. Glede na navedeno predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, upnik pa obveže na plačilo vseh stroškov postopka.

Upnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ) v 61. a členu določa, da se v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine plača sodna taksa za ugovor zoper sklep o izvršbi z navedbo sklicne številke, ki je navedena v sklepu o izvršbi. Če sodna taksa za ugovor ob nastanku taksne obveznosti ni plačana ali ni plačana z navedbo sklicne številke, ravna sodišče s takšnim ugovorom kot z nepopolno vlogo in pošlje zavezancu plačilni nalog, naj v osmih dneh od vročitve plača dolžno takso. Plačilni nalog mora vsebovati osebno ime in naslov taksnega zavezanca, višino dolžne takse in pravno podlago za njeno odmero, številko računa za nakazilo ter referenco (34. člen Zakona o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/2008, v nadaljevanju ZST-1). Če sodna taksa ni plačana v skladu z določbami 34. člena ZST-1, to je v skladu s plačilnim nalogom, in ni vložen predlog ter niso izpolnjeni pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena. Taksnega zavezanca se v nalogu tudi opozori na navedeno posledico. Zoper plačilni nalog je dopustno v osmih dneh od vročitve vložiti ugovor iz razlogov, da je taksa že plačana ali da jo je sodišče napačno odmerilo. S sklepom sodišče ugovoru ugodi, ga zavrne ali zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega (peti odstavek 34. člena ZST-1). Če taksa v roku iz naloga ni plačana oziroma ni vložen ugovor, postane plačilni nalog izvršljiv (35. člen ZST-1). Rok za plačilo takse v primeru ugovora teče od vročitve odločitve sodišča o ugovoru.

Sodišče prve stopnje je dolžniku dne 15. 10. 2009 izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za ugovor. Dolžnik je zoper plačilni nalog vložil ugovor, ki je bil z izpodbijanim sklepom zavrnjen.

Zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper odmero sodne takse pritožba ni dovoljena (primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-207/09, Up-996/09 z dne 07. 10. 2009). Sklep o ugovoru zoper plačilni nalog ni končna odločba. V primeru, da taksa ne bo (bi bila) plačana, bo (bi) sodišče prve stopnje štelo ugovor za umaknjen, dolžnik pa bo (bi), v okviru pravnih sredstev zoper ta sklep, lahko uveljavljal pritožbene razloge glede pravilnosti odločitve o ugovoru zoper plačilni nalog.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo dolžnika kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v zvezi s 15. členom ZIZ). Na pravico do pritožbe tudi ne vpliva dejstvo, da je v konkretni zadevi sodišče prve stopnje zapisalo pravni pouk, po katerem naj bi bila pritožba dovoljena. Napačen pravni pouk ne more ustvariti več pravic, kot jih daje zakon.