19. člen ZSZ

Četudi je zahtevek za plačilo odškodnine nastal zaradi izgube lastnine, nima stvarnopravne, temveč obligacijskopravno naravo. Njegov namen namreč ni v varstvu lastninske pravice, ki je z razlastitvijo že prenehala, temveč v pridobitvi nadomestila, s katerim bo prizadetemu lastniku omogočena pridobitev stvari oziroma pravice iste vrednosti, kot mu je bila odvzeta. Gre torej za obligacijski zahtevek, ki zastara po pravilih ZOR o zastaranju terjatev. S predlogom za izplačilo odškodnine, podanim pred upravnim organom, do pretrganja zastaranja ni prišlo, saj ta o višini odškodnine ni bil pristojen odločati, temveč je bil pristojen le za vodenje postopka za sklenitev sporazuma o odškodnini. Določitev odškodnine je bila v izključni pristojnosti sodišča. Predlagateljica je imela možnost sodno uveljaviti svoj zahtevek, pravico do sodnega varstva pa je pridobila z iztekom trimesečnega roka za sporazumno določitev odškodnine pred upravnim organom, saj je drugi odstavek 51. člena ZRPPN jasno določal, da se lahko po izteku tega roka razlaščeni lastnik obrne neposredno na sodišče. Tudi z zahtevo za priznanje prednostne pravice uporabe za gradnjo zastaranje odškodninskega zahtevka ni bil

Pogoj za petletno oprostitev plačevanja NUSZ je po zakonski ureditvi nakup ali gradnja stanovanja ali stanovanjske hiše ter plačilo stroškov urejanja stavbnega zemljišča, pri čemer doba petletne oprostitve začne teči z vselitvijo. Zakon torej ne pogojuje petletne oprostitve plačila NUSZ s prijavo (stalnega ali začasnega) prebivališča po ZPPreb, kot to razloguje organ, temveč mora zavezanec izkazati ''le'' vselitev. Zato pa tudi ni mogoče kot edino pravno relevantno dejstvo upoštevati podatka, pridobljenega iz uradne evidence Centralnega registra prebivalcev, saj se lahko to dejstvo (torej dejstvo vselitve) dokaže tudi s kakšnim drugim dokazom.

Pri ugotovitvi potrebnega obsega razlastitve za dosego javne koristi je potrebno pretehtati tudi možnost (le) omejitve lastninske pravice po čl. 28 ZSZ.

1. O dolžnosti upravičenca razlastitve, da zagotovi drugo enakovredno zemljišče, je mogoče govoriti le, če je tako zemljišče na razpolago. Če ga ni, mora plačati odškodnino. Tudi sicer določbe ZSZ o razlastitvi ne omogočajo razlage, da je primarna obveznost razlastitvenega upravičenca, da se restituira prvotno stanje z izročitvijo enakovredne nadomestne nepremičnine. Pri alternativnih obveznostih, to je obveznostih, pri katerih ima stranka pravico izbrati izmed več obveznosti tisto, ki naj se izpolni, ima v dvomu pravico do izbire dolžnik (primerjaj 384. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01), v konkretnem primeru torej razlastitveni upravičenec - predlagateljica. 2. V skladu z ustaljeno sodno prakso (primerjaj npr. s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 338/2001) je odločilen status zemljišča pred sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta, ki izkazuje javno korist za razlastitev. Ker je sporno zemljišče postalo nezazidano stavbno zemljišče šele z Odlokom, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ga je treba ceniti kot kmetijsko, ne pa nezazidano stavbno zemljišče.

Ob razlastitvi kmetijskega zemljišča se razlaščencu v zameno lahko ponudi le drugo kmetijsko zemljišče, če je to na razpolago. Za določitev drugega enakovrednega zemljišča in njegov status je namreč bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta, s katerim je bil njen status spremenjen zaradi predvidene gradnje infrastukture. Če pa se razlaščencu izplača odškodnina, se ta izračuna glede na tržno vrednost, ki bi jo bilo mogoče doseči s prodajo kmetijskega zemljišča.