18. člen ZJSRS

Tožnica je v stečajnem postopku prijavila terjatev iz naslova nadomestila plače in odpravnine po začetku stečajnega postopka - v rokih in na način, kot to določa ZFPPIPP. S tem je izpolnila tudi bistven pogoj za pridobitev pravice iz ZJSRS, saj zakon drugih pogojev kot je pravilna in pravočasna prijava terjatve za upravičence v tožničinem položaju ne določa. Sodišče se je torej zmotno postavilo na stališče, da bi tožnica za pridobitev pravice po ZJSRS morala dodatno vložiti še tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Taka zahteva nima nobene podlage v zakonu, poleg tega bi bila v nasprotju z namenom ustanovitve Sklada.

Nad tožničinim delodajalcem je bil 18. 9. 2017 začet stečajni postopek, zato ji je 29. 1. 2018 stečajna upraviteljica odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 104. člena ZDR-1. Delovno razmerje ji je prenehalo 22. 2. 2018. Dne 30. 4. 2018 (vhodni žig) je Sklad prejel tožničino zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. V skladu s 1. alinejo drugega odstavka 18. člena ZJSRS je pogoj za pridobitev pravic, da je delavec svoje pravice prijavil v rokih in na način, določen v zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji za prijavljanje terjatev. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da obstoj tega pogoja ni sporen. Dne 11. 6. 2018 je bil izdan sklep o preizkusu terjatev. Sestavni del je bil končni seznam preizkušenih terjatev z dne 28. 5. 2018, v katerem sta bili prerekani tožničini terjatvi za izplačilo plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja in odpravnine, tožnica pa napotena na pravdo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila z izpodbijanima odločbama tožničina zahteva za priznanje pravic po ZJSRS utemeljeno zavrnjena, ker ni vložila tožbe na ugotovitev obsto

Da bi preprečili položaj, ko poslovodstvo predlaga odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, čeprav družba (delodajalec) zamuja s plačilom minimalnih plač, se s spremembo drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP pravočasno plačevanje minimalnih plač in s tem povezanih davkov in prispevkov, določa kot dodatni pogoj za odložitev odločanja. Navedeni dodatni pogoj za odložitev odločanja se ne nanaša na bivše delavce, ampak zgolj na delavce, ki so ob uvedbi oziroma začetku stečajnega postopka zaposleni pri insolventnem dolžniku.

ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnik ni uveljavljal pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.

ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnik ni uveljavljal pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.

ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnica je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnica ni uveljavljala pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato ji navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.

ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnik ni uveljavljal pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.

ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnik ni uveljavljal pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.

ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnik ni uveljavljal pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.

Po določbi 16. člena ZJSRS ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Po določbi 18. člena navedenega zakona upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Ker tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Delovnopravni status tožnika je bil namreč rešen tako, da ga je prevzela druga družba za varovanje, kjer je nadaljeval z delom.

Določba spremenjenega (noveliranega) prvega odstavka 19. člena ZJSRS iz leta 1999, ki je bila sprejeta prav zato, da se vzpostavi pravna podlaga, ki bo delavcem, ki izgubijo delo zaradi insolventnosti delodajalca, in je zagotavljala pravico do odpravnine, pomeni dejansko spremembo položaja delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti in priznanje pravice do odpravnine.

Terjatev iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja nastane z začetkom stečaja, zato je ni mogoče enačiti s terjatvami, ki so obstajale pred uvedbo stečajnega postopka. Izdatke iz naslova odpravnin je šteti med stroške stečajnega postopka, takih terjatev pa ni potrebno prijavljati v skladu s 137. členom ZPPSL. Drugi odst. 18. člena ZJPSRS res določa, da je pogoj za pridobitev pravic v primeru, če je nad delodajalcem začet stečajni postopek, da je upravičenec svoje pravice prijavil v rokih in način določen v ZPPSL za prijavljanje terjatev. Ker terjatve delavcev iz naslova odpravnine niso nastale do začetka stečajnega postopka nad delodajalcem, temveč so posledica stečaja, dejansko pomenijo strošek stečajnega postopka.

Do sprejema novele Zakona o Jamstvenem skladu RS ni bilo pravne podlage za izplačilo odpravnine delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, pod enakimi pogoji in v enaki višini kot trajno presežnim delavcem po Zakonu o delovnih razmerjih.