6. člen ZKZ

Dometa določbe 6. člena ZKZ ni mogoče širiti onkraj meja, ki jih sama določa, torej na področja zunaj rabe in obdelovanja zemljišč. Določbe 38. člena ZKZ se zato uporabljajo le za kmetijska zemljišča, kot so opredeljena v prvem in drugem odstavku 2. člena ZKZ in ne tudi za zemljišča, ki jih 6. člen opredeljuje kot "zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt".

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali sta sodišči sprejeli materialnopravno pravilno odločitev, ko sta zavrnili tožnikov zahtevek za povračilo vlaganj v zemljišča tožene stranke na podlagi določb Zakona o kmetijskih zemljiščih? 2. Ali je višje sodišče sprejelo pravilno odločitev, ko je štelo tožnikove navedbe glede obstoja dovoljenja za gradnjo, kot pritožbeno novoto in jih zaradi tega pri odločanju o pritožbi, ni upoštevalo?

Sporno je ravnanje tožnika, ko je na kmetijsko zemljišče v nasprotju z namensko rabo kmetijskega zemljišča, odložil zabojnike, palete, ostale različne predmete ter nasut gramoz. Zato je inšpektor pravilno odredil ukrep, da mora iz parcele, ki je kmetijsko zemljišče, navedene predmete odpeljati, kmetijsko površino pa začeti uporabljati izključno v kmetijske namene. Brez ustreznih dovoljenj oziroma brez spremembe namembnosti zemljišča je namreč vsako odlaganje oziroma skladiščenje zabojnikov, palet in ostalih predmetov na kmetijskem zemljišču nedopustno, saj se s tem kmetijsko zemljišče onesnažuje, zavira rast rastlin in z nasutim gramozom tudi degradira.

Glede na to, da so bila ob izdaji izpodbijane odločbe vsa zadevna zemljišča opredeljena kot kmetijska zemljišča, so pravno nepomembne tožbene navedbe, da ta zemljišča niso namenjena za kmetovanje, pač pa za izgradnjo golf igrišča, in da je njihova opredelitev za kmetijska zemljišča začasne narave.

Gre za zahtevek za preveritev pogojev za zaščito kmetije – tudi presoja pogojev glede ene parcele se opravi glede celotne gospodarske enote, ki predstavlja zaščiteno kmetijo.

Za določitev zaščitene kmetije se glede lastništva in obsega uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka pa podatki iz zemljiškega katastra. Edina kriterija za določitev zaščitene kmetije sta lastništvo in primerljiva površina, ne pa tudi druge okoliščine.

Tudi, če so določene parcele po prostorskem aktu uvrščene med nezazidana stavbna zemljišča, je treba pri ugotavljanju, ali te parcele sestavljajo zaščiteno kmetijo, uporabiti določbe 6. člena ZKZ.

Po 6. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ- Ur. list RS št. od 59/96 do 36/03) se določbe ZKZ o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč, uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt. Tudi, če so določene parcele po prostorskem planu uvrščene med nezazidana stavbna zemljišča, je treba pri ugotavljanju, ali te parcela sestavljajo zaščiteno kmetijo, uporabiti določbe 6. člena ZKZ.

Tudi, če se določene parcele po dolgoročnem planu nahajajo na območju urejanja, ki je namenjeno stanovanjski gradnji in bi bile glede na 2. člen Zakona o stavbnih zemljiščih stavbna zemljišča, je pri ugotavljanju, ali te parcele sestavljajo zaščiteno kmetijo, treba uporabiti 6. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih, po katerem se določbe tega zakona o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt. Da se sporne parcele uporabljajo v kmetijske namene, izhaja iz posestnih listov, iz katerih je razvidno, da so zemljišča opredeljena s katastrsko kulturo. Torej parcele niti po dejanski rabi in niti v formalnem smislu niso izgubile statusa kmetijskih zemljišč.

Nepravdno sodišče mora upoštevati pri odmeri odškodnine zaradi razlastitve, predvsem tržno vrednost nepremičnine po kriterijih v času začetka razlastitvenega postopka.

Ob razlastitvi kmetijskega zemljišča se razlaščencu v zameno lahko ponudi le drugo kmetijsko zemljišče, če je to na razpolago. Za določitev drugega enakovrednega zemljišča in njegov status je namreč bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta, s katerim je bil njen status spremenjen zaradi predvidene gradnje infrastukture. Če pa se razlaščencu izplača odškodnina, se ta izračuna glede na tržno vrednost, ki bi jo bilo mogoče doseči s prodajo kmetijskega zemljišča.

Za odvzem nepremičnine mora razlastitveni upravičenec lastniku zagotoviti drugo enakovredno zemljišče ali plačati odškodnino. Zagotovitev drugega enakovrednega zemljišča je sicer primarna dolžnost upravičenca razlastitve, vendar le, če je tako zemljišče na razpolago. Če ga ni, mora plačati odškodnino.