64. člen ZKZ

Namen komasacijskega postopka ni v ocenjevanju vrednosti nepremičnin v smislu prodajne vrednosti, temveč v zagotovitvi (novih) zemljišč primerljive vrednosti, ob upoštevanju pravil, opredeljenih v 65. členu ZKZ.

Za D., ki naj bi bile tožničin pravni prednik, je splošno znano, da so kot gospodarska družba obstajale že pred sprejemom Ustave RS, in sicer kot podjetje v družbeni lastnini. Če so bile tudi nepremičnine, po katerih naj bi tekla pot, v družbeni lastnini ali celo v sredstvih družbenega podjetja D., niso mogle biti predmet priposestvovanja, saj priposestovanje na družbeni lastnini ni bilo mogoče (55. člen ZTLR), prav tako pa ni bilo mogoče, če ni bilo razmerja služečega in gospodujočega zemljišča.

Tožnica v tožbi ne ugovarja, da ni prejela zemljišča enake vrednosti, ali da ni zaokroženo, da nima ustreznega dostopa, ugovarja samemu dejstvu, da je bila komasacija izvedena, kar se ji ne zdi pravilno, še posebej, ker je bilo njeni pravni prednici zemljišče nekoč že nacionalizirano, tj. odvzeto. Vendar, kot izhaja iz citiranih zakonskih določil in dejanskega stanja v obravnavanem primeru ne gre za nacionalizacijo, sami komasaciji pa se ni mogoče upirati, če se z njo strinjajo lastniki, ki imajo v lasti več kot dve tretjini solastniških deležev. Temu, da ta pogoj ni bil izpolnjen, tožnica ne ugovarja.

Pri dodelitvi zemljišč je treba upoštevati tudi kriterij usmeritve gospodarjenja, kot to določa Pravilnik o izvajanju komasacije kmetijskih zemljišč v prvi alineji 16. člena.

Komasacija pomeni čim boljšo zaokroženost zemljišč, kar se nanaša na vsa vložena zemljišča glede na vsa dodeljena zemljišča in torej ne zgolj na tista zemljišča, ki se nanašajo na posamezne komasacijske udeležence.

Ker je razgrnitev elaboratov (tudi elaborata o novi razdelitvi zemljišč) v komasacijskem postopku namenjena podajanju pripomb in predlogov komasacijskih udeležencev, sodišče presoja pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja le v zvezi s pripombami oziroma predlogi, ki jih je tožnica podala na zapisnike komasacijske komisije in pravilnost uporabe materialnega prava v zvezi z njihovo zavrnitvijo. Ostale ugovore, ki jih je tožnica navedla v pritožbi in jih ponavlja v tožbi pa le, kolikor kažejo na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Uporaba kriterija ˝čimbolj zaokrožena zemljišča˝ ni mogoča, ker tožnica primerjavo oziroma uporabo kriterija izvede zgolj na enem obdelovalnem kosu oziroma na odvzemu enega kosa. Vprašanje uporabe glavnega kriterija se namreč presoja v okviru vseh v komasacijo vloženih zemljišč v primerjavi z dodeljenimi.

Razgrnitev elaboratov (tudi elaborata o novi razdelitvi zemljišč) je v komasacijskem postopku namenjena podajanju pripomb in predlogov komasacijskih udeležencev, zato sodišče presoja pravilnost ugotovljenega dejanjskega stanja le v zvezi s pripombami opziroma predlogi, ki jih je tožnik podal na zapisnike komasacijske komisije in na ustni obravnavi in pravilnost uporabe materialnega prava v zvezi z njihovo zavrnitvijo. Iz obrazložitve zavrnitve posameznih konkretnih ugovorov zoper odvzete in dodeljene parcele izhaja, da sodišče zavrača ugovor o kršitvi določbe, ki naj se v komasaciji uresniči, da upravičenec dobi čimbolj zaokrožena zemljišča. Tožnik je dobil zemljišča v manj kosih, kot jih je imel pred izvedeno komasacijo, upoštevana pa je tudi njegova želja, da je čimveč zemljišč v bližini njegovega bivališča.

Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnik ugovor o previsokem komasacijskem odbitku uveljavljal v času osmih dni po razgrnitvi prvega elaborata o novi razdelitvi zemljišč, kot tudi ne v času osmih dni po razgrnitvi drugega, zaradi podanih pripomb in predlogov spremenjenega in dopolnjenega elaborata o novi razdelitvi zemljišč. Tožnik ne ugovarja, da organ pri dodelitvi novih zemljišč ne bi upošteval zakonsko dopustne razlike v vrednosti oziroma površini iz 65. člena ZKZ.

Šele s pritožbo uveljavljani ugovor o previsokem komasacijskem odbitku, brez da bi tožnik v pritožbi tudi navedel, zakaj ga ni uveljavljal že v postopku na prvi stopnji, je tako pritožbena novota, ki je organ druge stopnje ni bil dolžan obravnavati (tretji odstavek 238. člena ZUP). Ker se je občina zavezala, da bo izvedla vsa potrebna agromelioracijska dela in s tem zagotovila ustrezen dostop (tudi) do parc. št. 1688, tožnik brez podlage ugovarja, da se ne strinja z odmerjeno mejo te parcele zaradi težje obdelave, saj bo na tak način urejen dostop (drugi odstavek 64. člena ZKZ) in s tem zagotovljena možnost ustrezne obdelave.

Dodelitvi parcele 4066 tožniki ugovarjajo, ker ta ne ustreza podatkom iz odločbe, saj je za 1 ha manjša. Sodišče soglaša z drugostopnim organom, da gre za pavšalno navedbo, saj so tožniki parcelo sami izmerili, torej ne gre za ustrezno oceno površine. V postopku je bila parcela določena s koordinatami ZK točk, ki izkazujejo enako površino, kot je navedena v odločbi. Ugovor, da je na parceli prišlo do širjenja poti preko določenih mej, pa je tožbena novota, pri čemer je tudi ugotoviti, da ni konkretiziran. Bistvo komasacije, zaokroževanje zemljišč, se ne more presojati zgolj iz gledišča ene parcele. Nezadovoljstvo z obliko, pri čemer nefunkcionalnost niti ni izkazana, ne pomeni nezakonitosti odločbe.

Če vsem predlogom ni bilo ugodeno, to ne pomeni, da načelo zaslišanja stranke ni bilo spoštovano, saj je uresničitvi tega načela zadoščeno s tem, da je stranki dana možnost, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Ker ima obrazložitev drugostopenjskega organa podlago v dejanskem stanu, ugotovljenem v postopku pred prvostopenjskim organom, in v relevantnem materialnem pravu, ustrezno dopolnjuje obrazložitev prvostopenjske odločbe.

Prvostopenjski organ bi tožnikovo pripombo o dodelitvi zaokroženih zemljišč pred odločitvijo v zadevi moral reševati, pri tem pa mu dati tudi možnost sodelovanja oziroma podaje izjave o odločilnih dejstvih iz prvostopenjske odločbe. Niti iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi tožnikova pripomba bila presojena kot neutemeljena ter da bi tožnik pred odločitvijo v zadevi imel možnost izjaviti se o dejstvih, na katerih odločitev v tem delu temelji, razlogi za odločitev, s katerimi drugostopenjski organ dopolnjuje obrazložitev prvostopenjske odločbe, pa nimajo podlage v predhodno pravilno izvedenem postopku. Uvrstitev zemljišč v vrednostne razrede pomeni uvrstitev zemljišč glede na kakovost oziroma glede na uporabnost za kmetijsko proizvodnjo.

Tožnik v pritožbenem postopku ni mogel več z uspehom podajati navedb, da mu niso dodeljena zaokrožena zemljišča, ki bi ustrezala usmeritvi njegovega gospodarjenja, ob tem ko je, kar niti ni sporno, pripombe k elaboratu nove razdelitve lahko poda(ja)l ter so bile te obravnavane ter se je z rešitvami strinjal do te mere, da je zapisnike z dne 5. 3. 2008 in 20. 3. 2008 podpisal. Drugostopenjski organ pa je tožniku tudi pravilno pojasnil, da ni mogoče primerjati vrednosti oziroma kvalitete posamezne dodeljene parcele s posamezno v komasacijski sklad vloženo parcelo, kajti predmet komasacije so vsa vložena in vsa dodeljena zemljišča ter se vrednost vseh dodeljenih zemljišč skupaj primerja z vrednostjo vseh vloženih zemljišč ter da se vložena in dodeljena zemljišča tudi označujejo z vrednostnimi razredi ter pri dodelitvi to ustrezno upošteva. Ugovora nepravilnega vrednotenja zemljišč tožnik torej ni mogel več z uspehom uveljavljati v pritožbenem postopku, niti tega ne more v predmetnem upravnem sporu, kajti v komasacijskem postopku mu je bilo to (da poda pripombe k razgrnjenemu elaboratu vrednotenja zemljišča) omogočeno, pa tedaj pripomb ni uveljavljal.

V zvezi z navedenim sodišče ni upoštevalo tožbene navedbe o večji vrednosti vloženega zemljišča 566 k.o. ... zaradi jesenovih dreves, in tudi ne tožbene navedbe, da so dodeljena zemljišča, na katerih se nahajata požiralnika, manj vredna od vloženih, in tudi ne tožbene navedbe, da je na delu dodeljenih zemljišč odlagališče odpadkov, saj tožnica vrednotenju vloženih zemljišč ni ugovarjala, vrednost dodeljenih zemljišč pa je bila, kot izhaja iz drugostopenjske odločbe, izračunana pravilno in ji tožnica v tožbi ne nasprotuje. Sodišče ugotavlja, da je velikost dodeljenih zemljišč 13.816 m2, vloženih pa 17.261 m2, razlika v velikosti tako znaša 19,95%, in presega tolerančni okvir iz prvega odstavka 65. člena ZKZ UPB-1, ki določa, da razlika v skupni površini vloženih in dodeljenih zemljišč praviloma ne sme presegati 15% površine. Po mnenju sodišča pa je dopustna prekoračitev predpisanih kriterijev površinskega odstopanja, če je vrednost vloženih in dodeljenih zemljišč enaka, ki pa glede na zgornje navedbe je. Ugovor tožnice, da imajo dodeljena zemljišča težji dostop, ni utemeljen, saj iz spisu priložene mapne kopije katastrskega načrta izhaja, da imajo tam označena dodelje

V zvezi z navedenim pa sodišče ni upoštevalo tožbene navedbe, da so dodeljena zemljišča, na katerih se nahajata požiralnika, manj vredna od vloženih, saj tožnik vrednotenju vloženih zemljišč ni ugovarjal, vrednost dodeljenih zemljišč pa je bila, kot izhaja iz drugostopenjske odločbe, izračunana pravilno in ji tožnik v tožbi ne nasprotuje. Navedbe tožnika, da je do dodeljenih zemljišča težji dostop, zaradi česar je obdelava s kmetijskimi stroji otežena, ni utemeljena, saj iz spisu priložene mapne kopije katastrskega načrta izhaja, da ima tam označeno dodeljeno zemljišče, parc. št. 5194 k.o. ..., urejen dostop (glede na njegovo obliko) iz obeh strani, dodeljeno zemljišče parc. št. 5118 k.o. ... pa iz južne strani, iz česar izhaja, da je do dodeljenih zemljišč zagotovljen dostop. Neutemeljena je tudi tožbena navedba glede neustreznosti oblike dodeljenih zemljišč, saj je v postopku komasacije pomembno, da komasacijski udeleženec dobi čimbolj zaokrožena zemljišča in približno enake vrednosti (v primerjavi z vloženimi zemljišči), oblika dodeljenih zemljišč pa ni zakonski kriterij za novo razdelitev zemljišč.

Niti ZKZ niti SPZ ne določata, da bi moralo imeti vsako zemljišče, ki je dodeljeno posameznemu udeležencu z odločbo o novi razdelitvi zemljišč, neposreden dostop do javne poti. Zmotno je tožbeno stališče, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločala o ukinitvi stvarnih pravic, o čemer je pristojno odločati samo sodišče. Določbo 1. odstavka 68. člena ZKZ, da služnosti in lastninske omejitve, ki po razdelitvi komasacijskega sklada udeležencu niso več potrebne, prenehajo, je namreč po mnenju sodišča treba razlagati tako, da prenehajo ex lege, torej po samem zakonu. Tožena stranka ni odločala o prenehanju preje obstoječe služnosti, temveč o ustanovitvi nove služnosti na podlagi prvostopenjske odločbe UE A., s katero pa je bil podan šele pravni naslov za ustanovitev nove služnosti, ne pa že tudi vzpostavljena služnostna pravica v stvarnopravnem pomenu. Komasacijska upravna odločba ima namreč stvarnopravne nasledke, to je ustanovitev nove služnosti, lahko šele z nastopom njene pravnomočnosti, saj se z odločbo ustanovljene pravice vpišejo v zemljiško knjigo po njeni pravnomočnosti (3. odstavek 71. člena ZKZ), kar v zvezi s 13. členom SPZ velja tudi za služnos