11. člen ZKZ

Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne sme spremeniti sodbe sodišča prve stopnje v škodo stranke, ki je vložila revizijo, če je vložila revizijo samo ona.

Dejstvo, da sedaj na spornih nepremičninah stojijo določeni objekti, ne omogoča zaključka ali so ti objekti obstojali tudi v času uveljavitve ZSKZ, torej dne 11. 3. 1993, toženka pa ob upoštevanju pravočasnih trditev in predloženih dokazov ni uspela dokazati, da bi na nepremičninah, ki se nahajajo ob lovskem domu (kateri ni predmet tega pravdnega postopka) obstojali takšni objekti – stavbe, zaradi katerih zemljišče ni bilo kmetijsko zemljišče ali da je bila za sporne nepremičnine predlagana sprememba njihove namembnosti.

Upoštevajoč sistematično, pa tudi namensko razlago, v skladu s katero ni mogoče zanemariti osrednjega namena ZKZ, ki je v smotrni izrabi zemljišč v kmetijske namene in njihovem varstvu, ne pa v pridobivanju kmetijskih zemljišč za vsako ceno, se lahko za kmetijska zemljišča štejejo samo tista nerodovitna zemljišča, ki jih je mogoče za kmetijsko proizvodnjo usposobiti z ekonomsko upravičenimi stroški.

Če je bilo o odmeri odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča odločeno z odločbo upravne enote pred uveljavitvijo ZGO-1, se postopki, ki še niso pravnomočno končani, glede na določbo 2. odstavka 238. člena navedenaga zakona, ustavijo.

Med upravnim sporom je začel veljati Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljevanju ZGO-1), ki v 1. odstavku 238. člena med drugim določa tudi, da z dnem uveljavitve ZGO-1 prenehajo veljati določbe III. poglavja (odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda) oziroma členi 11., 12., 13., 14., 15. in 16. ter 112. prehodnih določb ZKZ. Drugi odstavek 238. člena ZGO-1 določa, da se postopki za odmero in plačilo odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda, začeti na podlagi 11., 12., 13. in 14. člena ZKZ, uvedeni pred uveljavitvijo ZGO-1, ki še niso pravnomočno končani, ustavijo.

Ker je na najboljših kmetijskih zemljiščih po ZKZ/86 prepovedana vsaka gradnja, razen gradnja infrastrukturnih in vojaških objektov, niti ni pomembno, ali bi za gradnjo nameravanega objekta zadoščala odločba o dovolitvi priglašenih del ali pa bi bilo potrebno lokacijsko dovoljenje. Nelegalne gradnje na najboljših zemljiščih pa ne pomenijo neenakega obravnavanja tožnika, saj za te gradnje ni bilo izdano nobeno dovoljenje. Opredelitev najboljših kmetijskih zemljišč v Srednjeročnem družbenem planu za obdobje 1986-1990 velja tudi po letu 1990, saj je bila veljavnost teh planov podaljšana z ZPUP.

Gradnja stanovanjske hiše na zemljišču, ki se nahaja v I. območju kmetijskih zemljišč, ni dopustna. Po Zakonu o kmetijskih zemljiščih je namreč na takem zemljišču izjemoma dopustna le gradnja objektov, ki služijo primarni kmetijski proizvodnji, in objektov širšega družbenega pomena. Gradnja stanovanjske hiše ni tak poseg.

Ker je bilo zemljišče na podlagi planskih aktov razvrščeno v prvo območje varovanih kmetijskih zemljišč, na katerih ni dovoljena gradnja, je pravilna odločitev, da ni dovoljena niti gradnja čebelnjaka.

Kadar je zemljišče, ki se zaradi gradnje avtoceste razlašča, pridobilo status nezazidanega stavbnega zemljišča že pred izdajo Uredbe Vlade RS o lokacijskem načrtu za avtocesto, je razlastitveni upravičenec dolžan lastniku zagotoviti drugo enakovredno nepremičnino ali pa plačati odškodnino po cenitvi za nezazidljivo stavbno zemljišče.

Sporni parceli sta po 2. členu ZSZ opredeljeni kot nezazidano stavbno zemljišče že pred sprejetjem Uredbe o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Kozina - Klanec (Ur. l. RS, št. 48/98), zato razlaščencu pripada odškodnina za vrednost stavbnega zemljišča. Samo če bi bili parceli določeni kot stavbno zemljišče šele z navedeno uredbo, bi razlaščencu pripadala le odškodnina za kmetijsko zemljišče, glede na njuno dotedanjo rabo in kulturo.

Ob razlastitvi kmetijskega zemljišča se razlaščencu v zameno lahko ponudi le drugo kmetijsko zemljišče, če je to na razpolago. Za določitev drugega enakovrednega zemljišča in njegov status je namreč bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta, s katerim je bil njen status spremenjen zaradi predvidene gradnje infrastukture. Če pa se razlaščencu izplača odškodnina, se ta izračuna glede na tržno vrednost, ki bi jo bilo mogoče doseči s prodajo kmetijskega zemljišča.

Podlaga za določitev veljavne cene stavbnega zemljišča je bila določena v pisnem dogovoru in bi vsako dodatno odbijanje stroškov pomenilo uveljavljanje enostranske volje občine, kar ni dovoljeno.

Za odvzem nepremičnine mora razlastitveni upravičenec lastniku zagotoviti drugo enakovredno zemljišče ali plačati odškodnino. Zagotovitev drugega enakovrednega zemljišča je sicer primarna dolžnost upravičenca razlastitve, vendar le, če je tako zemljišče na razpolago. Če ga ni, mora plačati odškodnino.

Zavrnitev izdaje lokacijskega dovoljenja za gradnjo - legalizacijo počitniške hišice, zgrajene na kmetijskem zemljišču, ki je z družbenim planom občine razvrščena v prvo območje kmetijskih zemljišč.