69. člen ZOsn

Odločitev učiteljskega zbora, da učenec ponavlja posamezni razred, se lahko nanaša le na šolsko leto, ki sledi šolskemu letu, v katerem učenec ni dosegel standardov znanja, potrebnih za napredovanje v naslednji razred, oziroma je bil ob njegovem zaključku negativno ocenjen iz enega ali več predmetov. Ker šolsko leto traja od 1. 9. do 31. 8. (prvi odstavek 34. člena ZOsn), takšna odločitev pravno učinkuje le do 31. 8. šolskega leta, za katero je bila sprejeta. V obravnavani zadevi je učiteljski zbor 18. 6. 2024, torej v šolskem letu 2023/2024, ki je trajalo od 1. 9. 2023 do 31. 8. 2024, sprejel odločitev, da pritožnica ponavlja 4. razred. Ta odločitev se je lahko nanašala le na šolsko leto 2024/2025, ki je trajalo od 1. 9. 2024 do 31. 8. 2025. Ko je torej Upravno sodišče 15. 12. 2025 izdalo izpodbijani sklep o zavrženju izpodbojne tožbe, sporna odločitev ni več pravno učinkovala. Zato si pritožnica z njeno odpravo tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne bi več mogla izboljšati svojega pravnega položaja.

Toženka je pravilno sprejela odločitev o nepristojnosti. Tožnica je namreč pri ZRSŠ vztrajala, da o zadevi odloči, čeprav je že predhodne zadeve odstopal osnovni šoli kot stvarno pristojnemu organu. Ker je tožnica vztrajala, da ZRSŠ izda individualiziran program, je ZRSŠ navedel, da ni stvarno pristojen organ za odločanje o navedenem, zato navedenega tudi ne bo poslal v odločanje drugostopnemu organu, saj ne gre za upravno zadevo v okviru ZUOPP-1, ampak gre za vprašanja, o katerih lahko glede na stvarno pristojnost in določbe ZOsn, odloča le osnovna šola. Tožba je deloma v nasprotju sama s sabo. Tožnica na eni strani izpodbija upravni akt – sklep toženke, na drugi strani pa želi od sodišča doseči rezultat, ki ga pred organom ni dosegla in sedaj želi, da se ugotovi kršitev človekovih pravic, ker toženka o njeni vlogi ni odločila, ampak jo je zavrgla. Zoper izdane upravne akte, kot je izpodbijan sklep, je dopusten upravni spor na podlagi 2. člena ZUS-1. Vendar tožnica izrecno vlaga tožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki pa je dopustna le, če zoper akt ali dejanje organa, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To

Upravno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da mora učiteljski zbor odločitev o tem, da učenec ne napreduje v naslednji razred, pri čemer gre za odločanje po prostem preudarku, izdati v obliki pisne odločbe. Ker upravni spor glede šolske ocene ni dovoljen, tudi odločitve tožene stranke, sprejete v postopku ugovora zoper oceno, ne morejo biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

Tožba zoper sklep komisije, s katerim je odločeno le o ugovoru zoper negativno oceno pri predmetu matematike, ni dovoljena. Šolsko ocenjevanje je opravilo strokovne narave. Z ocenjevanjem se ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožeči stranki niti se mu z oceno ne nalaga nobene obveznosti. Upravni spor glede ocene zato ni mogoč. Ker se z odločitvijo o nenapredovanju (torej ponavljanju razreda) tožnica in njeni starši niso strinjali, so o tem vložili obrazložen ugovor, ki je sicer vseboval tako ugovor zoper negativno oceno kot ugovor zoper nenapredovanje. O delu ugovora zoper negativno oceno je komisija odločila s sklepom, o delu ugovora zoper nenapredovanje pa komisija s tem sklepom ni odločila, zato je tožnica pravilno pozvala toženko, naj odloči še o preostalem delu ugovora, kar do vložitve tožbe ni izkazano, da bi bilo odločeno. Tekom tega upravnega spora je o tem bila sprejeta odločitev, vendar je izpodbijano odločbo izdala ravnateljica šole, to pa je stvarno nepristojen organ, zato je podana obsolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ter zadevo vrnilo v ponovni postopek

"Načelo" varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP ima trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije. Sodniški preizkus zakonitosti je strog (samo) glede utemeljitve obstoja okoliščin, da je šola omogočila učencu vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. To (bi) mora(lo) biti jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe na podlagi predhodno pravilno vodenega postopka. Vprašanje, ali so bili konkrete

To sodišče je že v več zadevah obrazložilo, da glede na opisano zakonsko ureditev za odločitev o ponavljanju po določbi četrtega odstavka 69. člena ZOsn (ki pomeni odstop od zakonskega pravila, da učenci v prvem in drugem obdobju razredov ne ponavljajo), ne zadošča, da je učenec negativno ocenjen iz enega ali več predmetov, ampak mora biti izpolnjen (nadaljnji) pogoj, da mu je šola omogočila vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči, in da je tudi v tem primeru treba utemeljiti, zakaj se je pristojni organ odločil, da bo učenec razred ponavljal. Kot izhaja iz omenjenih sodb, gre pri tem za odločanje po prostem preudarku, ki ga mora organ obrazložiti, torej pojasniti, zakaj se je odločil za to v zakonu predvideno možnost.

Toženka ne prereka navedb mld. tožnika, da mu pred odločitvijo učiteljskega zbora ni bila zagotovljena pravica do izjave. Tako je podana bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Odločitev o ponavljanju mld. tožnika sprejel učiteljski zbor, a ni izdal odločitve v obliki upravne odločbe. Ker torej odločitev učiteljskega zbora nima obrazložitve, se je ne da preizkusiti. To pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Upravni spor glede šolske ocene ni dovoljen.

V obravnavanem primeru učiteljski zbor glede odločitve o ponavljanju 6. razreda ni izdal obrazložene odločbe, saj je bila odločitev tožeči stranki sporočena le v obliki spričevala. Odločitev učiteljskega zbora o ponavljanju je potrdila komisija s sklepom, ki ga je zapisala pod 4. točko zapisnika z dne 2. 7. 2019, vendar pa tudi ta po presoji sodišča ne pomeni ob spoštovanju temeljnih načel oziroma pravil upravnega postopka sprejetega upravnega akta z obrazložitvijo, ki bi ustrezala zakonskemu standardu, ter stranki zagotavljala učinkovito pravno varstvo, sodišču pa preizkus odločitve.

Učiteljski zbor je odločil, da tožnik ponavlja 6. razred z eno negativno zaključno oceno. O tem je bilo izdano le obvestilo v obliki spričevala, čeprav bi moral prvostopenjski organ izdati upravno odločbo z vsemi sestavinami, kot jih določa 214. člen ZUP, saj je le tako stranki omogočeno učinkovito pravno varstvo. Toženka je zato bistveno kršila določbe upravnega postopka. Upravni spor glede šolske ocene ni dovoljen, zato tudi odločitve toženke, sprejete v postopku ugovora zoper oceno, ne morejo biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

Namen postopka pred drugostopenjskim organom ni ponovno ocenjevanje znanja učenca, če za to ni potrebe, ampak preverjanje zakonitosti postopka in uporabe strokovnih standardov pri ocenjevanju učenca, ki ima za posledico ponavljanje razreda. Vsi ostali vidiki predmetne ocene in odločitve o ponavljanju razreda spadajo v okvir avtonomije pedagoškega procesa, kar ne more biti predmet upravnega spora.

Odločitev, da učenec ne napreduje v višji razred, pomeni odločanje o pravici učenca, zato bi bilo treba že na prvi stopnji po tem, ko je učiteljski zbor sprejel tak sklep, izdati upravno odločbo z vsemi sestavinami, kot jih določa ZUP, kajti le tako je potem možno učinkovito pravno varstvo oziroma učinkovito pravno sredstvo, to je ugovor zoper tak akt. Omenjene napake ni v celoti odpravil niti drugostopenjski organ, ki je odločal o ugovoru. Sodišče ne soglaša s tožbenim stališčem, da bi bilo v času izdaje odločbe možno razred v drugem obdobju ponavljati le s soglasjem staršev. V času izdaje odločbe se je namreč še vedno uporabljalo tako besedilo četrtega odstavka 69. člena ZOsn, po katerem učenec 6. razreda lahko ponavlja razred brez soglasja staršev, če je negativno ocenjen iz enega ali več predmetov, čeprav mu je šola omogočila vključitev v dopolni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči.

Trditveno in dokazno breme, da so z izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, pa je na strani predlagatelja.