68. člen ZOsn

Upravno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da mora učiteljski zbor odločitev o tem, da učenec ne napreduje v naslednji razred, pri čemer gre za odločanje po prostem preudarku, izdati v obliki pisne odločbe. Ker upravni spor glede šolske ocene ni dovoljen, tudi odločitve tožene stranke, sprejete v postopku ugovora zoper oceno, ne morejo biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

Tožba zoper sklep komisije, s katerim je odločeno le o ugovoru zoper negativno oceno pri predmetu matematike, ni dovoljena. Šolsko ocenjevanje je opravilo strokovne narave. Z ocenjevanjem se ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožeči stranki niti se mu z oceno ne nalaga nobene obveznosti. Upravni spor glede ocene zato ni mogoč. Ker se z odločitvijo o nenapredovanju (torej ponavljanju razreda) tožnica in njeni starši niso strinjali, so o tem vložili obrazložen ugovor, ki je sicer vseboval tako ugovor zoper negativno oceno kot ugovor zoper nenapredovanje. O delu ugovora zoper negativno oceno je komisija odločila s sklepom, o delu ugovora zoper nenapredovanje pa komisija s tem sklepom ni odločila, zato je tožnica pravilno pozvala toženko, naj odloči še o preostalem delu ugovora, kar do vložitve tožbe ni izkazano, da bi bilo odločeno. Tekom tega upravnega spora je o tem bila sprejeta odločitev, vendar je izpodbijano odločbo izdala ravnateljica šole, to pa je stvarno nepristojen organ, zato je podana obsolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ter zadevo vrnilo v ponovni postopek

"Načelo" varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP ima trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije. Sodniški preizkus zakonitosti je strog (samo) glede utemeljitve obstoja okoliščin, da je šola omogočila učencu vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. To (bi) mora(lo) biti jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe na podlagi predhodno pravilno vodenega postopka. Vprašanje, ali so bili konkrete

To sodišče je že v več zadevah obrazložilo, da glede na opisano zakonsko ureditev za odločitev o ponavljanju po določbi četrtega odstavka 69. člena ZOsn (ki pomeni odstop od zakonskega pravila, da učenci v prvem in drugem obdobju razredov ne ponavljajo), ne zadošča, da je učenec negativno ocenjen iz enega ali več predmetov, ampak mora biti izpolnjen (nadaljnji) pogoj, da mu je šola omogočila vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči, in da je tudi v tem primeru treba utemeljiti, zakaj se je pristojni organ odločil, da bo učenec razred ponavljal. Kot izhaja iz omenjenih sodb, gre pri tem za odločanje po prostem preudarku, ki ga mora organ obrazložiti, torej pojasniti, zakaj se je odločil za to v zakonu predvideno možnost.

V obravnavanem primeru učiteljski zbor glede odločitve o ponavljanju 6. razreda ni izdal obrazložene odločbe, saj je bila odločitev tožeči stranki sporočena le v obliki spričevala. Odločitev učiteljskega zbora o ponavljanju je potrdila komisija s sklepom, ki ga je zapisala pod 4. točko zapisnika z dne 2. 7. 2019, vendar pa tudi ta po presoji sodišča ne pomeni ob spoštovanju temeljnih načel oziroma pravil upravnega postopka sprejetega upravnega akta z obrazložitvijo, ki bi ustrezala zakonskemu standardu, ter stranki zagotavljala učinkovito pravno varstvo, sodišču pa preizkus odločitve.

Učiteljski zbor je odločil, da tožnik ponavlja 6. razred z eno negativno zaključno oceno. O tem je bilo izdano le obvestilo v obliki spričevala, čeprav bi moral prvostopenjski organ izdati upravno odločbo z vsemi sestavinami, kot jih določa 214. člen ZUP, saj je le tako stranki omogočeno učinkovito pravno varstvo. Toženka je zato bistveno kršila določbe upravnega postopka. Upravni spor glede šolske ocene ni dovoljen, zato tudi odločitve toženke, sprejete v postopku ugovora zoper oceno, ne morejo biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

Šolsko ocenjevanje je opravilo strokovne narave. Z ocenjevanjem se ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožniku, niti se mu z oceno ne nalaga nobena obveznost. Upravni spor glede ocene zato ni mogoč.