20.a člen ZVrt

Drugi odstavek 20.f člena ZVrt občini ne daje zakonskega pooblastila, da v svojem podzakonskem aktu (odloku) določi kot dodatni pogoj za vpis v vrtec, da ima otrok skupaj s starši ali z enim od staršev stalno prebivališče na območju občine. Tako pooblastilo občini tudi iz drugih zakonskih določb, ki urejajo pristojnosti občin glede urejanja predšolske vzgoje, ne izhaja, tega tudi revidenta ne zatrjujeta. Drugi odstavek 20.f člena je le ena izmed določb tega člena, ki ureja enoten vpis v vrtce na območju občine (tak je tudi naslov člena) in sploh ne ureja sprejema v vrtec. Sprejem v vrtec (vključno s pogoji, pooblastilom za določitev kriterijev in zakonsko opredelitvijo nekaterih prednostnih kriterijev) je urejen v 20. členu, postopek odločanja in oblikovanje prednostnega vrstnega reda za sprejem v vrtec pa v 20.a in 20.b členu. Povsem jasno je torej, da se 20.f člen nanaša le na tiste posebnosti, ki so povezane s specifiko enotnega vpisa v vrtce, ki ga sicer, če ne gre za tak vpis, določa tretji odstavek 20. člena ZVrt. Zato se tudi pooblastilo iz te določbe lahko nanaša le na urejanje teh posebnosti, tj. vodenje in izpeljavo postopka enotnega vpisa otrok v vrtec, ob upošt

V odločbi ni opisa celotnega relevantnega dejanskega stanja, niti navedbe konkretnih pravnih določil, ki jih je tožen stranka uporabila, zato v odločbi manjkajo razlogi, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali izdajo odločbe z izpodbijano vsebino.

Upoštevaje ugotovitev, da v pravnem redu Slovenije ni ustavne pravice do sprejema prijavljenega otroka v vrtec ne glede na zmogljivosti v vrtcu in da v 20. členu ZVrt določen starostni pogoj 11 mesecev za sprejem v vrtec ne pomeni kršitve temeljne (ustavne) človekove pravice do prepovedi diskriminacije na podlagi starosti v smislu prvega odstavka 14. člena Ustave RS, sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da tožena stranka svoje odločitve ne bi smela opreti zgolj na izpolnjevanje starostnega pogoja, pač pa bi morala upoštevati tudi kriterije iz 20.a člena ZVrt.

Iz obrazložitve izpodbijanega potrdila, ki se nanaša na tožničin zahtevek, s katerim je uveljavljala uvrstitev otroka na seznam za sprejem v vrtec, je razvidno, da toženka z njim ugotavlja, da je tožničina vloga prepozna, zato ne bo uvrščena na seznam za sprejem v vrtec ter jo obvešča o obravnavi njene vloge, če bodo sprejeti vsi otroci s čakalnega seznama. Glede na navedeno vsebino potrdila sodišče ugotavlja, da toženka z njim ni zgolj potrdila prejem vloge, pač pa je z njim odločila o tožničinem zahtevku za uvrstitev otroka na seznam za sprejem v vrtec. To potrdilo je zato treba šteti za upravno odločbo.

Določbi 1. odstavka 9. člena ZVrt in 2. odstavka 11. člena ZOFVI zagotavljata pravico, da starši ali zakoniti zastopniki izberejo vrtec, v katerega želijo vpisati otroka, ne pomenita pa tudi tega, da jim je ne glede na zmogljivosti oz. število prostih mest zagotovljena pravica do sprejema v izbrani vrtec. Ob tem sodišče še dodaja, da tudi v URS ni zapisane pravice otrok oz. njihovih staršev ali drugih zakonitih zastopnikov, da je sprejet v vrtec v določenem obdobju, niti ni na drugi strani določena obveznost občine, da zagotovi organizacijo predšolske vzgoje na način oz. v obsegu, ki bo vsem zainteresiranim omogočil sprejem v vrtec. Na drugi strani je občina tista, ki iz svojega proračuna zagotavlja sredstva za delovanje vrtca, med drugim za investicijsko vzdrževanje in investicije v nepremičnine in opremo, za pokrivanje stroškov iz naslova dejavnosti in nalog, potrebnih za izvajanje programa za predšolske otroke, ki jih ni mogoče všteti v ceno programa (28. člen ZVrt). Zaradi te povezanosti je po mnenju sodišča razumljivo (in razumno), če občina kot ustanoviteljica in financerka delovanja vrtca odloči, da bodo imeli pri vpisu v vrtec v primeru pr

Na podlagi ustavnih določil ni mogoče izpeljati iztožljive pravice, da država ali občina zagotovita sprejem vseh zainteresiranih otrok v javni vrtec, tako da javni vrtec vsakega zainteresiranega otroka tudi sprejme na podlagi posamičnega akta. Po določbi 1. odstavka 9. člena ZVrt imajo starši pravico izbrati programe predšolske vzgoje za svoje otroke v javnem in zasebnem vrtcu. Vendar to ne pomeni, da imajo starši, če izberejo določen javni vrtec, potem v vsakem primeru tudi pravico, da je njihov otrok v tak vrtec sprejet, ne glede na zmogljivosti tega vrtca. Starši imajo le pravico, da izberejo, v kateri vrtec želijo vpisati otroka, in jim te izbire javno-pravni subjekt ne more vsiliti. Opisana pravna narava zahtevka za vpis in sprejem v vrtec, ki nima statusa iztožljive ustavne pravice ali iztožljive zakonske pravice v materialnem smislu, pa ne pomeni, da lahko tožena stranka bolj ali manj arbitrarno odloča o vpisu in sprejemu otrok v vrtec.