3. člen ZNB

Začasne omejitve pravice do svobodne gospodarske pobude, do katere je prišlo v posledicah izvrševanja Odloka/174 oziroma njegovih posameznih določb, ki jih tožeča stranke označuje za protipravne, ni mogoče označiti za hudo oziroma najhujšo kršitev ustavnih določb ali temeljnih civilizacijskih standardov, posledično pa ravnanjem tožene stranke oziroma Vlade RS tudi ni mogoče pripisati kvalificirane protipravnosti v smislu 26. člena Ustave RS. Institut odškodninske odgovornosti države je izjemno sredstvo (t. i. ultima ratio), tovrsten zahtevek morebitnega oškodovanca pa mogoč samo, kadar ta nima in tudi ni imel na voljo drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode.

Toženka je tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo in odpoved iz krivdnega razloga, saj je bila tožnikova odklonitev upoštevanja toženkinega navodila o izpolnjevanju pogoja PCT ter nošenju mask neupravičena in je predstavljala kršitev 33., 34. in 35. člena ZDR-1 ter 12. člena ZVZD-1. Navodila toženke o izkazovanju pogoja PCT in nošenju mask niso bila protipravna, zato jih je tožnik moral spoštovati in jih ni smel zavrniti. Tožnik je kršitve ponavljal in zavestno ni upošteval navodil toženke, kljub temu, da mu je najprej izrekla ustna opozorila, nato še pisno opozorilo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odpoved nesorazmeren ukrep, ker sedaj ni več zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT in nošenju mask oziroma so bili ti ukrepi odpravljeni. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so pravno pomembne okoliščine, znane v času podaje odpovedi. V času podaje odpovedi so bili ukrepi obvezni, toženka jih je morala spoštovati ter zagotoviti njihovo izvajanje in varen potek delovnega procesa, pri čemer je spoštovanje teh ukrepov upravičeno pričakovala tudi od svojih zaposlenih. Toženka tudi ni mogla vedeti, do kdaj oziroma koliko časa bodo ti ukrepi veljali, z

Tožnici sta bila pisno opozorilo in izpodbijana odpoved podana iz utemeljenega razloga. Z neupoštevanjem navodila toženca o obveznem testiranju je kršila svoje pogodbene obveznosti iz 34. člena ZDR-1. Kršila pa je tudi prvi odstavek 33. člena ZDR-1, saj zaradi neopravljenega testiranja ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in je bila zato odsotna z dela neupravičeno.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bila tožena stranka tista, ki je kršila pogodbo o zaposlitvi, ker mora kot delodajalec na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDR-1 dopustiti delavcu prost dostop do poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da brez tega, da bi tožnica dokazala izpolnjevanje pogoja PCT, ji tožena stranka ni smela pustiti opravljati delo, zato ji je utemeljeno prepovedala opravljanje dela.

Iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi morebitna za toženo stranko neugodna sodba vplivala na materialnopravno razmerje med toženo stranko in stransko intervenientko. Iz razlogov izhaja kvečjemu dejanski oziroma ekonomski interes za vstop v pravdo, kar ne zadostuje. Upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva s podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Drugače bi bilo, če bi bila takšna omejitev sprejeta s strani predsednika Vrhovnega sodišča RS na podlagi 83.a člena ZS. Ker torej sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da tožniku zaradi nenošenja mask ni dovolilo, da je prisoten na naroku in ga posledično ni zaslišalo ter ker hkrati niso bili izpolnjeni pogoji za zaslišanje le ene stranke (zakonitega zastopnika tožene stranke) iz prvega odstavka 258. člena ZPP, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je bilo z ukrepom testiranja poseženo v ustavno prepoved prisilnega zdravljenja, ki je zagotovljena v okviru pravice do zdravstvenega varstva z 51. člena URS. Ne glede na to, da je treba po stališču Ustavnega sodišča RS izraz zdravljenje iz 51. člena URS razumeti široko, ukrep testiranja, ki se opravi z odvzemom brisa iz grla oziroma nosu, ne predstavlja niti kurativnega niti preventivnega zdravstvenega ukrepa. Čeprav stranska intervenientka ni delodajalec tožnice, je treba pri odločitvi o njenih stroških postopka izhajati iz enakih pravil, kot veljajo za toženo stranko, na strani katere nastopa. Ker ta spor predstavlja spor o prenehanju delovnega razmerja in tožena stranka kot delodajalec na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, velja enako tudi za stransko intervenientko, ki se ji je v pravdi pridružila.

Tožnik je 26. 2. 2021 izvedel pouk športne vzgoje z dijaki neposredno, ne da bi za to vedela in s tem soglašala prva toženka (v nasprotju z njenimi navodili), pred izvedbo pouka pa ni predložil rezultatov testiranja. Razlog za odpoved tako ni (le) v tem, da se tožnik ne bi testiral, ampak v opravljanju dela v nasprotju z navodili delodajalca. Obveznost upoštevanja zahtev in navodil delodajalca je ena od temeljnih obveznosti iz delovnega razmerja, določena v prvem odstavku 34. člena ZDR-1. Tožnik je z izvedbo pouka športne vzgoje z dijaki neposredno, ne da bi za to vedela prva toženka (oziroma druga toženka) in ne da bi predložil rezultat testiranja, huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je šlo za naklepno kršitev. Tožnik je vedel, da se mora testirati, hote je ravnal v nasprotju z navodili delodajalca. Dodatno težo kršitvi daje dejstvo, da prva toženka tega dne niti ni vedela, kje so dijaki.