4. člen ZNB

Tožena stranka je za navodila, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženo stranko kot tožnico. Zasledovali so javni interes ter specifično in izredno epidemiološko situacijo

Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti varno opravljanje dela (45. člen ZDR-1 in 5. člen ZVZD-1), delavec pa mora pri delu po določbi 12. člena ZVZD-1 spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Torej so obveznosti obojestranske. Toženka s sprejetimi ukrepi v internih aktih tožniku ni posegala v pravice iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, prav tako mu ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, ampak je upoštevala le predpise, ki zasledujejo javni interes in vplivajo tudi na delovna razmerja. S tem pa se niso spremenili pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali pa celo sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Toženka je tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo in odpoved iz krivdnega razloga, saj je bila tožnikova odklonitev upoštevanja toženkinega navodila o izpolnjevanju pogoja PCT ter nošenju mask neupravičena in je predstavljala kršitev 33., 34. in 35. člena ZDR-1 ter 12. člena ZVZD-1. Navodila toženke o izkazovanju pogoja PCT in nošenju mask niso bila protipravna, zato jih je tožnik moral spoštovati in jih ni smel zavrniti. Tožnik je kršitve ponavljal in zavestno ni upošteval navodil toženke, kljub temu, da mu je najprej izrekla ustna opozorila, nato še pisno opozorilo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odpoved nesorazmeren ukrep, ker sedaj ni več zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT in nošenju mask oziroma so bili ti ukrepi odpravljeni. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so pravno pomembne okoliščine, znane v času podaje odpovedi. V času podaje odpovedi so bili ukrepi obvezni, toženka jih je morala spoštovati ter zagotoviti njihovo izvajanje in varen potek delovnega procesa, pri čemer je spoštovanje teh ukrepov upravičeno pričakovala tudi od svojih zaposlenih. Toženka tudi ni mogla vedeti, do kdaj oziroma koliko časa bodo ti ukrepi veljali, z

Tožnica s tem, ko se ni želela testirati, niti ni izpolnjevala drugih pogojev za vstop v vojašnico A., po lastni krivdi ni imela dostopa do prostorov toženke in posledično po lastni krivdi, brez upravičenega razloga, ni opravljala dela več kot tri zaporedne delovne dni, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za podajo odpovedi po 2. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV. Toženka tožnici glede na takrat veljaven Odlok, ki jo je pravno zavezoval in ga je morala spoštovati, ni smela omogočiti dostopa do delovnega mesta brez izpolnjevanja pogoja PCT, tožnica pa je morala takšno navodilo upoštevati, vendar tega ni želela. Posledično so navedbe, da je šlo za izostanek tožnice po navodilih delodajalca in ne za neupravičeno odsotnost kot tudi navedbe o tem, da je bilo ugotovljeno, da se posameznika ne more kaznovati za prekršek, če ni spoštoval odloka glede nošenja maske in obveznega testiranja, neutemeljene.

Tožnici sta bila pisno opozorilo in izpodbijana odpoved podana iz utemeljenega razloga. Z neupoštevanjem navodila toženca o obveznem testiranju je kršila svoje pogodbene obveznosti iz 34. člena ZDR-1. Kršila pa je tudi prvi odstavek 33. člena ZDR-1, saj zaradi neopravljenega testiranja ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in je bila zato odsotna z dela neupravičeno.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bila tožena stranka tista, ki je kršila pogodbo o zaposlitvi, ker mora kot delodajalec na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDR-1 dopustiti delavcu prost dostop do poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da brez tega, da bi tožnica dokazala izpolnjevanje pogoja PCT, ji tožena stranka ni smela pustiti opravljati delo, zato ji je utemeljeno prepovedala opravljanje dela.

Iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi morebitna za toženo stranko neugodna sodba vplivala na materialnopravno razmerje med toženo stranko in stransko intervenientko. Iz razlogov izhaja kvečjemu dejanski oziroma ekonomski interes za vstop v pravdo, kar ne zadostuje. Upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva s podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Drugače bi bilo, če bi bila takšna omejitev sprejeta s strani predsednika Vrhovnega sodišča RS na podlagi 83.a člena ZS. Ker torej sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da tožniku zaradi nenošenja mask ni dovolilo, da je prisoten na naroku in ga posledično ni zaslišalo ter ker hkrati niso bili izpolnjeni pogoji za zaslišanje le ene stranke (zakonitega zastopnika tožene stranke) iz prvega odstavka 258. člena ZPP, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je bilo z ukrepom testiranja poseženo v ustavno prepoved prisilnega zdravljenja, ki je zagotovljena v okviru pravice do zdravstvenega varstva z 51. člena URS. Ne glede na to, da je treba po stališču Ustavnega sodišča RS izraz zdravljenje iz 51. člena URS razumeti široko, ukrep testiranja, ki se opravi z odvzemom brisa iz grla oziroma nosu, ne predstavlja niti kurativnega niti preventivnega zdravstvenega ukrepa. Čeprav stranska intervenientka ni delodajalec tožnice, je treba pri odločitvi o njenih stroških postopka izhajati iz enakih pravil, kot veljajo za toženo stranko, na strani katere nastopa. Ker ta spor predstavlja spor o prenehanju delovnega razmerja in tožena stranka kot delodajalec na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, velja enako tudi za stransko intervenientko, ki se ji je v pravdi pridružila.

Tožnik je 26. 2. 2021 izvedel pouk športne vzgoje z dijaki neposredno, ne da bi za to vedela in s tem soglašala prva toženka (v nasprotju z njenimi navodili), pred izvedbo pouka pa ni predložil rezultatov testiranja. Razlog za odpoved tako ni (le) v tem, da se tožnik ne bi testiral, ampak v opravljanju dela v nasprotju z navodili delodajalca. Obveznost upoštevanja zahtev in navodil delodajalca je ena od temeljnih obveznosti iz delovnega razmerja, določena v prvem odstavku 34. člena ZDR-1. Tožnik je z izvedbo pouka športne vzgoje z dijaki neposredno, ne da bi za to vedela prva toženka (oziroma druga toženka) in ne da bi predložil rezultat testiranja, huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je šlo za naklepno kršitev. Tožnik je vedel, da se mora testirati, hote je ravnal v nasprotju z navodili delodajalca. Dodatno težo kršitvi daje dejstvo, da prva toženka tega dne niti ni vedela, kje so dijaki.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka v celoti izpeljala postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga skladno z določbami ZDR-1. Za vse kršitve (iz obeh opominov in iz redne odpovedi pogodbe) je pravilno ugotovilo, da se tožnica po svoji volji ni želela testirati, zato je dejanja storila naklepno. Zato sta utemeljena oba opomina pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, utemeljena pa je tudi odpoved.

Ne drži, kot navaja pritožba, da odločitev Ustavnega sodišča iz delne odločbe in sklepa št. U-I-445/20, z dne 3. 12. 2020, velja le za odloke in ukrepe na področju šolstva in izobraževanja, ne pa tudi za druga področja, ampak je jasno, glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-79/20, z dne 13. 5. 2021, da to velja prav za vse odloke Vlade sprejete na podlagi pooblastila iz 39. člena ZNB, ki vsebujejo določbo, da strokovno utemeljitev ukrepov iz odloka Vlada ugotavlja vsakih 7 dni in ob upoštevanju strokovnih razlogov odloči ali naj se ti ukrepi še naprej uporabljajo ali pa ukrepe spremeni oz. odpravi ter o tem obvesti Državni zbor in javnost.

Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 ni dopolnilna norma 2. točki prvega odstavka 39. člena ZNB, saj ne določa prostorske ali časovne omejitve gibanja, temveč odreja obveznost, konkretno nošenje mask, ki je ZNB v določbi 39. člena ne vsebuje.

Pojem „omejitev gibanja prebivalstva“ iz 2. točke prvega odstavka 39. člena ZNB je nepravno pravilo, katerega vsebino je napolnila dopolnilna norma vsebovana v prvem odstavku 2. člena Odloka o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2.

Vsakdo ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi. Zdravstveni inšpektor lahko odredi, da se odpravijo nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti, ugotovljene v tem pogledu pri izvajanju inšpekcijskega nadzora. Izrek odločbe je jasen in določen takrat, če ne dopušča različnega tolmačenja. Tožeča stranka zgolj posplošeno trdi, da njene obveznosti iz izreka izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, ker se izrek sklicuje na mnenje ZZV. Ne trdi pa hkrati, da ji sam izrek ni jasen in da torej ne more nedvoumno razbrati, kaj mora storiti po izpodbijani odločbi. Mnenje ZZV je prejela pred izdajo odločbe, povzeto je tudi v obrazložitvi odločbe. Zato dvoma o tem, na kaj se izrek odločbe nanaša in kakšne so po njem obveznosti tožeče stranke, ni. Pri tem ni odveč dodati, da je bilo mnenje ZZV edino strokovno mnenje, izdano za potrebe tega upravnega postopka.

Vsak ima pravico dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg, ter odkloniti predlagane medicinske posege (4. in 5. alinea 1. odstavka 47. člena ZZDej). Vendar pa je Zakon o nalezljivih boleznih zaradi preprečevanja in obvladovanja nalezljivih bolezni, ki ogrožajo zdravje prebivalcev RS, kot specialni predpis predpisal obvezno cepljenje zoper določene bolezni zaradi varovanja zdravja prebivalcev RS, v 4. členu pa določa, da ima vsakdo pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih ljudi pred temi boleznimi. Gre tako za varovanje javnega interesa pred interesi posameznikov (ki obveznemu cepljenju eventuelno nasprotujejo), tehtanje teh interesov pa je opravil že zakonodajalec. Vendar pa tudi ZNB daje zaradi zaščite interesov posameznikov le-tem možnost, da obvezno cepljenje odklonijo iz utemeljenih razlogov. Sodišče zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor bistvene kršitve določb upravnega postopka, ker je tožena stranka argumentirala svoj pogled le na dve od 18 pritožbenih navedb. Katere so tiste okoliščine, ki narekujejo sprejeto odločitev pa mora biti navedeno v obrazložitvi odločbe, ker je le na pod

Ker je cepljenje proti nalezljivim boleznim zakonska obveznost, ki se jo lahko opusti le, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji, ki pa v tem primeru niso izpolnjeni, tožnik ne more izpodbiti odločbe zdravstvenega inšpektorja, s katero mu je naloženo, da pripelje otroka na obvezno cepljenje.