6. člen ZDP-B

V obravnavanem primeru je tožnik dajal nepravilne izjave za pogojno davčno oprostitev in s tem kršil 6. in 7. člen ZPD, kar je razvidno iz njegovih poslovnih knjig in iz tega, da evidenc ni vodil po 3. odstavku 55. člena ZPD. Potemtakem je šlo posledično za nenamensko uporabo reprodukcijskega materiala in mu je bil upravičeno, od tako uporabljenih proizvodov, naložen obračun prometnega davka, ki ni bil plačan ob nakupu, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 11. člena ZPD).

V času sklenitve pogodb je veljal v Republiki Sloveniji Zakon o deviznem poslovanju (ZDP, Ur. list RS, št. 1/91-I in 71/93). Pravdni stranki sta se dogovorili, da je izpolnitev treba opraviti s tujimi plačilnimi sredstvi. Takšen dogovor pa nasprotuje prisilni določbi 2. odst. 5.čl. ZDP. Plačila po pogodbah med domačimi osebami (glej še 6. čl. ZDP) se na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki velja na dan plačila, če se pogodbeni stranki glede tečaja nista dogovorili drugače. To pa pomeni, da je dovoljena le uporaba deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (1. odst. 5. čl. ZDP).

Tožeča stranka ne navede in ne obrazloži dovolj vsebinskih razlogov za odločitev. V zvezi z uporabo ZZP sicer na podlagi dejanskih ugotovitev pravilno navede in tudi razloži, da tožnikova obratovalnica nima lastnosti pravne osebe in da zato ne izpolnjuje pogoja za zunanjetrgovinsko poslovanje iz 9. člena tega zakona. Hkrati pa ne obrazloži v zadostni meri in v povezavi z dejansko situacijo, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 118. člena istega zakona. V tem pogledu namreč, potem ko citira zakon, zgolj zaključi, da "uveljavljanih stroškov tujih storitev v konkretnem primeru ni mogoče šteti za storitve za lastne potrebe obratovalnice", ne pove pa razlogov za takšen zaključek. Zato pravilnosti odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti - še posebej glede na uporabljeno zakonsko besedilo, ki domačim fizičnim osebam vendarle dovoljuje zunanjetrgovinsko poslovanje, le da ga omejuje v okviru z zakonom dovoljene dejavnosti in postavlja pogoj, da ga lahko (v tem okviru) opravlja le za "svoje potrebe".

Stališče sodne prakse je, da ima tujec izbirno pravico, ali zahteva plačilo odškodnine v devizah ali v tolarjih, če gre za odškodninsko terjatev, ki predstavlja pristno valutno terjatev. Pristna valutna terjatev je denarna terjatev, pri kateri je dolžna vsota izražena v tuji valuti, plačilo pa je potrebno izvršiti v plačilnih sredstvih, ki se glasijo na tujo valuto. Pristna valutna terjatev pa bi bila v spornem primeru lahko le zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pa po svoji naravi ne more biti pristna valutna terjatev. Nepremoženjska škoda namreč ne more nastati v tuji valuti. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je po svojem bistvu zadoščenje in jo sodišče odmeri v skladu z določbami materialnega prava, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Po Zakonu o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.17/91) je treba v skladu z Zakonom o denarni enoti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.17/91) v Republiki Sloveniji kot plačilno sredstvo uporabljati bankovce in kovance, ki se glasijo na tolarje in stotine, zato lahko sodišče dosodi plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo le v tolarjih in stotinih. Sod

Faktura, ki se glasi na tujo valuto - enako velja tudi na izpiske iz poslovnih knjig - ni verodostojna listina po 2. odst. 21. člena ZIP (glej Poročilo VSS 1/86 str.25). Če je obveznost nastala v tuji valuti, je dopustna valutna klavzula (5. in 6. čl. zakona o deviznem poslovanju, Ur.l. RS št. 1/91), sicer pa je po 1. členu zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 17/91) tolar edino zakonito sredstvo na območju Republike Slovenije. Prav tako velja določilo 2.odst.232. člena ZPP, da mora biti listini v tujem jeziku priložen overjen prevod.

Izpisek iz poslovne knjige, ki glasi na tujo valuto, ni verodostojna listina po čl. 21/2 ZIP. V Republiki Sloveniji je zakonito plačilno sredstvo tolar, ki služi tudi za izkazovanje vseh terjatev. Če je osnovna terjatev dogovorjena v tuji valuti, je dovoljena valutna klavzula zaradi česar je možno zahtevati terjatev v tolarski protivrednosti zneska v tuji valuti.

Za garancijsko pogodbo je značilno, da je samostojna, neodvisna od veljavnosti kakšnega drugega pravnega razmerja (gre torej za abstraktnost glede garantiranega razmerja). Ker je garancija glede razmerja, katerega uspeh garantira, abstraktna obveznost, ugovori iz razmerja, za katera se garantira, v primeru garancije "brez ugovora" oz. "na prvi poziv" ne pridejo v poštev. Z vidika časovne veljavnosti predpisov, ki urejajo dopustnost sklepanja poslov, ki se glasijo na plačilo v tuji valuti, oziroma dopustnost plačevanja v tej valuti, je potrebno vprašanje, ali je obveznost veljavno nastala v tuji valuti, presojati po predpisih, ki so veljali v času nastanka obveznosti (sklenitve pogodbe). Odločiti o tem, ali je obveznost dopustno izpolniti v denarnih sredstvih, ki se glasijo na tujo valuto, pa je treba vedno ob uporabi predpisa, ki velja v času sojenja.