97. člen ZVojI

Iz odločb izhaja samo zaključek iz mnenja komisije, ki jo je organ imenoval v postopku, manjkajo pa razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi o pravici tožnika, zato je izdani akt nezakonit, saj ga ni mogoče preizkusiti.

Pri presoji, ali je opisana okvara tožnikovega zdravja posledica poškodbe ali bolezni, je pomembno, da ZVojI ne opredeljuje teh dveh pojmov. Iz zakonodajnega gradiva je sicer mogoče razbrati, da je razlog za razlikovanje med tema dvema vzrokoma za okvaro zdravja glede rokov za uveljavljanje pravic v težavnosti dokazovanja vzročne zveze med določenimi okoliščinami in nastankom bolezni po daljšem času, ko se manifestirajo že starostna obolenja. To pojasnilo, ki utemeljuje razloge za razlikovanje med boleznijo in poškodbo, pa ne omogoča opredelitve pojma poškodbe in njene razmejitve v razmerju do bolezni.

Obe zdravniški komisiji sta ocenili, da je v tožnikovem primeru podana 40 % vojna invalidnost. Kot je izrecno izpostavila zdravniška komisija prve stopnje, povišanje odstotka invalidnosti, ne glede na ugotovljeno klinično stanje, kot ga je opisal ortoped, ni več možno.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sta tako zdravniška komisija prve stopnje, kakor tudi zdravniška komisija druge stopnje, na podlagi medicinske dokumentacije prišli do popolnoma enakih strokovnih ugotovitev tako glede poškodb in bolezni, ki se upoštevajo kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti, kakor tudi do izračuna s tem povezanega odstotka invalidnosti. Zato sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski upravni organ svojo odločitev utemeljeno oprla na mnenje obeh zdravniških komisij, kot to določa zakon.

Upravičenost do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja ugotavlja upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvedenskih mnenj, to je v tem primeru izvidov in mnenj pristojne zdravniške komisije. V konkretnem primeru nobena od zdravniških komisij ni izdala pozitivnega izvida in mnenja in sicer iz razloga, ker predmetna bolezen ne predstavlja indikacije za napotitev na zdraviliško zdravljenje.

Tako zdravniška komisija prve stopnje, kakor tudi zdravniška komisija druge stopnje, sta na podlagi medicinske dokumentacije in neposrednega pregleda tožnika, prišli do popolnoma enakih strokovnih ugotovitev tako glede poškodbe, ki se upošteva kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti, kakor tudi do izračuna s tem povezanega odstotka invalidnosti.

Upravna organa sta se v ponovljenem postopku oprla le na mnenje in izvid prvostopenjske oziroma drugostopenjske zdravniške komisije, ne da bi pri tem dejstva, pomembna za odločitev, ugotavljala tudi z drugimi dokazi, skladno z določbo drugega odstavka 164. člena ZUP. Z ničemer se nista opredelila do drugih nemedicinskih listin, predloženih s strani tožnice, med drugim, do potrdila NOO za Gorski Kotar, ki ga tožnica še posebej izpostavlja kot dokaz, da je v vojnem času poleg poškodbe zapestja roke utrpela tudi poškodbo hrbtenice.

Zdraviliško zdravljenje za isto bolezen, v tem primeru za poškodovano levo zgornjo ekstremiteto, je praviloma možno enkrat na dve leti, komisija pa ugotavlja, da sedaj ni nujnosti za izjemno odobritev pogostejšega zdraviliškega zdravljenja.

Tožnik je ugovor zoper mnenje zdravniške komisije prve stopnje vložil po preteku v 3. odstavku 100. člena ZVojI predpisanega roka osmih dni. Zato je bil ugovor pravilno zavržen. Zdraviliško in klimatsko zdravljenje zaradi iste bolezni je možno odobriti praviloma le enkrat na dve leti. Iz mnenja zdravniške komisije prve stopnje pa izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 8. člena Pravilnika o zdraviliškem in klimatskem zdravljenju vojnih invalidov glede zaporedja let.

Če invalid ne izkaže, da pomoč in postrežbo potrebuje za opravljanje večine od šestih osnovnih življenjskih potreb, se mu dodatek za pomoč in postrežbo ne prizna. Revidentu je bila z odločbo tožene stranke pravica do dodatka za pomoč in postrežbo ukinjena šele po izdaji odločbe prvostopenjskega organa, zato z odločitvijo tožene stranke ni bilo poseženo v njegove pravice za nazaj. Opustitev glavne obravnave ni bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, če tožnik ne obrazloži pravne pomembnosti predlaganih dokazov za odločitev v zadevi.

Vojni invalid je po določbi 93. člena ZVojI upravičen do zvišanja odstotka invalidnosti le, če izkaže spremembo na organizmu, ki vpliva na njegove pravice, določene z dokončno odločbo.

Popolna in obrazložena izvid in mnenje zdravniške komisije predstavljata podlago za ugotavljanje odstotka vojne invalidnosti.

ZVojI v 1. odstavku 97. člena določa, da upravna enota oz. ministrstvo ugotavlja odstotek invalidnosti na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije. To pomeni, da ga mora upravni organ obvezno pridobiti, kar pa po mnenju sodišča ne izključuje ugotavljanja relevantnih dejstev tudi z drugimi dokazi in torej postopanja po določbi 1. odstavka 164. člena ZUP, po kateri se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi, pri čemer se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede (2. odstavek istega člena). V izvidu in mnenju mora biti zato navedeno najmanj, katero konkretno medicinsko dokumentacijo je komisija pregledala oz. obravnavala pri svojem delu, kaj je iz nje razvidno, katera dejstva je ugotovila in kakšen je njen sklep na podlagi tako ugotovljenih dejstev. S tem, ko je zdravniška komisija v mnenju z dne 17. 2. 2009 zavrnila uporabo RTG slik kot dokazov, ki bi jih lahko uporabila pri pripravi svojega mnenja z navedbo, da so brez imena slikane osebe in datuma, na dveh sli

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje, kar je v skladu z določbo 1. odstavka 97. člena ZVojI. Zdravniška komisija II. stopnje je bila tudi pravilno sestavljena iz petih članov zdravnikov specialistov, kot to določa 99. člen ZVojI. Na podlagi predložene medicinske dokumentacije je zdravniška komisija II. stopnje ugotovila, da gre pri tožnici za degenerativno okvaro hrbtenice, zato navedene okvare ni možno upoštevati kot podlago za priznanje vojne invalidnosti.

Sodišče zavrne s strani stranke predlagane dokaze, če oceni, da njihova izvedba na odločitev ne bi mogla vplivati ali za odločitev ni bistvena; zavrnitev dokaznega predloga pa mora ustrezno obrazložiti.

Po 1. odstavku 97. člena ZVojI zdravniška komisija ugotavlja potrebnost tehničnega pripomočka in ne upravičenosti do doplačila. Slednje je pravno vprašanje, o katerem odloča upravni organ.

Ker ne v določbi 123. člena ZVojI, niti v drugih določbah tega zakona ni podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj, je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je odpravilo odločbo tožene stranke o pravici do dodatka za posebno invalidnost. Tožnik bo imel še v ponovljenem postopku možnost dokazovanja v zvezi s stopnjo svoje invalidnosti, zato je presoja prvostopnega sodišča glede višine pravice do dodatka za posebno invalidnost preuranjena. Tožnik, ki samostojno opravlja vse življenjske funkcije, nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.