22. člen ZVojI

Sodišče ne dvomi v to, da tožnik za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb potrebuje dodatek za pomoč in postrežbo, vendar iz mnenj zdravniških komisij prve in druge stopnje, ki sta bili podlagi za odločitev v tej zadevi, izhaja, da ga potrebuje izključno na podlagi bolezni, ki niso bile upoštevane za priznanje vojne invalidnosti (torej ne na podlagi priznane vojne invalidnosti), zato toženka ni imela podlage, da mu prizna pravico do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi vojne invalidnosti.

Če invalid ne izkaže, da pomoč in postrežbo potrebuje za opravljanje večine od šestih osnovnih življenjskih potreb, se mu dodatek za pomoč in postrežbo ne prizna. Revidentu je bila z odločbo tožene stranke pravica do dodatka za pomoč in postrežbo ukinjena šele po izdaji odločbe prvostopenjskega organa, zato z odločitvijo tožene stranke ni bilo poseženo v njegove pravice za nazaj. Opustitev glavne obravnave ni bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, če tožnik ne obrazloži pravne pomembnosti predlaganih dokazov za odločitev v zadevi.

Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da sta revidentu pomoč in postrežba potrebna pri opravljanju treh življenjskih potreb od šestih (148. člen ZPIZ), revident ne izpolnjuje pogojev, ki jih za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo določa 22. člen ZVojI.

Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo se po določbi 22. člena ZVojI presoja glede na celovito invalidnost, ne glede na njen izvor, če je neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba za opravljanje večine življenjskih potreb.

Tožena stranka in prvostopno sodišče sta ob sicer pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, da tožniku nista potrebna pomoč in postrežba pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb, uporabila napačne določbe ZVojI, in sicer le določbo 1. odstavka 123. člena ZVojI, ne pa tudi 4. odstavka 7. člena ZVojI-C, ki pomeni uskladitev z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-86/96.

Ker ne v določbi 123. člena ZVojI, niti v drugih določbah tega zakona ni podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj, je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je odpravilo odločbo tožene stranke o pravici do dodatka za posebno invalidnost. Tožnik bo imel še v ponovljenem postopku možnost dokazovanja v zvezi s stopnjo svoje invalidnosti, zato je presoja prvostopnega sodišča glede višine pravice do dodatka za posebno invalidnost preuranjena. Tožnik, ki samostojno opravlja vse življenjske funkcije, nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.