21. člen ZVojI
Vojni invalid, ki mu je vojna invalidnost priznana na podlagi amputacije okončin ali hude okvare njihove funkcije ali pa popolne izgube vida na obeh očesih kot neposredne posledice dobljene poškodbe ali bolezni, je upravičen do dodatka za posebno invalidnost, ki znaša - v odvisnosti od teže, vrste in vzroka okvare - 6%, 12%, 19% ali 25% odmerne osnove, oziroma 35% odmerne osnove, če je podana kombinacija najtežjih okvar zdravja.
- UPRS sodba III U 136/2011Upravno sodišče RS · 2012
Okvare zdravja, ki pri tožeči stranki predstavljajo podlago za priznanje vojne invalidnosti, niso zajete v 21. členu ZVojI, zato ni podlage za priznanje dodatka za posebno invalidnost.
- UPRS sodba U 1150/2004Upravno sodišče RS · 2006
Določbe ZVojI kljub noveli ZVojI-C ne določajo, s katerim posebnim datumom začne učinkovati odločba, izdana na podlagi navedenega člena. Zato je treba šteti, da odločba učinkuje lahko le za vnaprej, enako pa velja tudi za revizijsko odločbo. Ker gre pri tožnici za dedno bolezen, kar pomeni, da izguba vida ni neposredna posledica vojnih razmer, tožnica ni upravičena do dodatka za posebno invalidnost (21. člen ZVojI), dodatek za pomoč in postrežbo pa je tožnici potreben izključno na podlagi druge invalidnosti (1. odstavek 25. člena ZVojI).
- UPRS Sodba U 851/99Upravno sodišče RS · 2002
Dokazna ocena tožene stranke, da gre pri tožnikovi bolezni za prirojeno malformacijo nima ustrezne obrazložitve, ki jo zahtevajo pravila dokazovanja po ZUP ob upoštevanju dejstva, da se v obravnavanem sporu dokazni postopek nanaša za varstvo pravic v zvezi z invalidnostjo, ki so del socialnih pravic iz določila 2. odstavka 50. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I). Tožena stranka na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje z nobenim stavkom v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne obrazloži niti ne pojasni, zakaj je mogoče sklepati, da je tožnikova bolezen prirojena. Sama trditev, četudi je povzeta od mnenja ekspertne zdravniške komisije, v konkretnem primeru, v katerem gre za ugotavljanje statusa in pripadajočih pravic civilnega invalida vojne po uradni dolžnosti in gre za zmanjšanje pridobljene ravni pravic tožnika, ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe. Kajti, ugotovitev zdravniške komisije mora biti do neke mere utemeljena. Ta mera je določena z ZVojI in sicer gre za možnost sklepanja, da so vojne razmere na bolezen precej vplivale, da se je poslabšala (19. člen ZVojI). V smislu tega dokaznega standarda je treba v konkretnem primeru u
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 20. 4. 2012Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS sodba III U 136/2011Upravno sodišče RS · 20. 4. 2012
Okvare zdravja, ki pri tožeči stranki predstavljajo podlago za priznanje vojne invalidnosti, niso zajete v 21. členu ZVojI, zato ni podlage za priznanje dodatka za posebno invalidnost.
- UPRS sodba U 1150/2004Upravno sodišče RS · 27. 3. 2006
Določbe ZVojI kljub noveli ZVojI-C ne določajo, s katerim posebnim datumom začne učinkovati odločba, izdana na podlagi navedenega člena. Zato je treba šteti, da odločba učinkuje lahko le za vnaprej, enako pa velja tudi za revizijsko odločbo. Ker gre pri tožnici za dedno bolezen, kar pomeni, da izguba vida ni neposredna posledica vojnih razmer, tožnica ni upravičena do dodatka za posebno invalidnost (21. člen ZVojI), dodatek za pomoč in postrežbo pa je tožnici potreben izključno na podlagi druge invalidnosti (1. odstavek 25. člena ZVojI).
- UPRS Sodba U 851/99Upravno sodišče RS · 21. 2. 2002
Dokazna ocena tožene stranke, da gre pri tožnikovi bolezni za prirojeno malformacijo nima ustrezne obrazložitve, ki jo zahtevajo pravila dokazovanja po ZUP ob upoštevanju dejstva, da se v obravnavanem sporu dokazni postopek nanaša za varstvo pravic v zvezi z invalidnostjo, ki so del socialnih pravic iz določila 2. odstavka 50. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I). Tožena stranka na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje z nobenim stavkom v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne obrazloži niti ne pojasni, zakaj je mogoče sklepati, da je tožnikova bolezen prirojena. Sama trditev, četudi je povzeta od mnenja ekspertne zdravniške komisije, v konkretnem primeru, v katerem gre za ugotavljanje statusa in pripadajočih pravic civilnega invalida vojne po uradni dolžnosti in gre za zmanjšanje pridobljene ravni pravic tožnika, ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe. Kajti, ugotovitev zdravniške komisije mora biti do neke mere utemeljena. Ta mera je določena z ZVojI in sicer gre za možnost sklepanja, da so vojne razmere na bolezen precej vplivale, da se je poslabšala (19. člen ZVojI). V smislu tega dokaznega standarda je treba v konkretnem primeru u