VSK sodba I Cp 1051/2006

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna izstaviti tožnikom za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičnini s parc.št. 3588/5 k.o. O. vpisala lastninska pravica na ime tožnikov K.A., Š.S. in B.P., na vsakega do 1/3, ker bo sicer tako listino za vpis v zemljiško knjigo nadomestila ta sodba. Toženki je naložilo po popravi sodbe v stroškovnem delu, da je dolžna tožnikom povrniti pravdne stroške v znesku 1.005.808,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe v 15-ih dneh pod izvršbo. Ugotovilo je, da je toženka vpisana kot lastnica sporne nepremičnine na podlagi sklepa o dedovanju, s katerim je dedovala kot edina dedinja po pok. materi K.K., ki je umrla 29.04.2000. K.K. pa je to nepremičnino prodala tožnikom z veljavno kupoprodajno pogodbo z dne 12.05.1999, zato to premoženje ne spada v njeno zapuščino in je toženka kot univerzalna pravna naslednica prodajalke dolžna tožnikom izročiti listino, na podlagi katere bodo lahko v zemljiški knjigi uredili prepis lastništva in se vknjižili kot solastniki nepremičnine, vsak do 1/3.

Zoper sodbo je vložila toženka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne sprejema ugotovitve, da je kupoprodajno pogodbo podpisala njena mati. Sodišče nima strokovnega znanja, da bi lahko presojalo, ali je kupoprodajno pogodbo res podpisala K.K. Toženka vztraja, da je ni podpisala, ona pozna podpis svoje matere in zato je predlagala izvedenca grafološke stroke, ki bi ugotovil, ali gre pri spornih podpisih za podpis K.K. ali ne. Izvedencu bi bilo potrebno predložiti še druge podpise pokojne K.K., da bi lahko ugotovil, ali je le-ta podpisala pogodbo z dne 12.05.1999. Gre za izjemno pomembno okoliščino, glede katere sodišče ni dopustilo toženki dokazovanja. S tem ji je bila onemogočena pravica do uspešne obrambe oziroma do uspešnega pravdanja in je že zato nujno izpodbijano sodbo razveljaviti. Sodišče se pri zavrnitvi dokaznega predloga sklicuje tudi na izpoved priče F. Če se upošteva, da je tožeča stranka v tožbenih navedbah povedala, da naj bi F. peljal K.K. k notarju in urejal vse v zvezi s tem, F. pa je zaslišan kot priča povedal, da je on samo prinesel pogodbo h K.K., ji dal denar za notarja in da je K.K. sama odšla k notarju, tudi ta argument ne vzdrži. Ko je toženka pri notarki želela vpogledati v knjigo overitev podpisov glede konkretne pogodbe, ji s strani notarke to ni bilo dopuščeno in tudi ta okoliščina po mnenju toženke opravičuje njen utemeljen dvom, da je njena mati lastnoročno podpisala kupoprodajno pogodbo in overila podpis pri notarki. S takim postopanjem je sodišče kršilo določila ZPP, saj ji ni dopustilo dokazovanja njenih trditev. Poleg tega K.K. ni dobila nič plačanega od tožnikov po pogodbi z dne 12.05.1999. Kakršne koli manipulacije tožnikov s podjetjem H. d.o.o. s predmetno zadevo nimajo nikakršne zveze. K.K. o teh okoliščinah tudi ni bila seznanjena. Domnevnega plačila H. d.o.o. ni mogoče šteti kot plačila tožnikov po kupoprodajni pogodbi z dne 12.05.1999. Če bi bile te trditve tožnikov resnične, bi predložili ustrezne listine oziroma dokumentacijo, ki bi izkazovala njihovo plačilo K.K. Tako pa gre za konstrukcijo. Toženki niso poznana ta poslovna razmerja in meni, da se tožniki želijo na ta način okoristiti na račun kupnine, ki bi pripadala pokojni K.K. Prav zato je toženka želela, da se izvede dokaz z izvedencem grafološke stroke. Tudi vloga za odobritev pravnega posla, naslovljena na upravno enoto ni bila podpisana s strani K.K., kar vse dodatno dokazuje, da je šlo za določeno igro brez sodelovanja pokojne K.K. Toženki se postavlja vprašanje, zakaj kupci, ki naj bi imeli pravno veljavno in zemljiškoknjižno sposobno kupoprodajno pogodbo te pogodbe niso predlagali za vpis v zemljiško knjigo. Edina možna razlaga je, da si prodajne pogodbe niso upali predložiti zemljiški knjigi, da ne bi morda K.K. izvedela za tak predlog. Toženka se tudi ne strinja, da postopek, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v K. ni pomemben za konkreten spor. Iz obrazložitve sodbe v tej zadevi je namreč razvidno, da ni dokazano, da bi tožena stranka (I. d.o.o.) kupila karkoli iz naslova prodajne pogodbe med prodajalko pokojno K.K. in kupcem družbo H. d.o.o. Iz te sodbe izhaja, da družba H. d.o.o. ni plačala ničesar, zato tudi tožniki niso mogli s to družbo sklepati nobenih medsebojnih razmerij. Ne drži trditev, da družba H d.o.o. ni vedela, da je del parcele št. 3588/5 kmetijsko zemljišče, saj se to vidi iz predpogodbe z dne 21.05.1997, zato je iz trte izvita trditev, da podjetje ni vedelo, da bi bila potrebna odobritev pravnega posla. Da je z zadevo nekaj narobe pa je razvidno tudi iz izbrisnega dovoljenja P. d.d., ki je bilo izdano veliko prej, preden je bilo kaj plačano na račun banke. Iz kakšnega naslova je prišlo do plačila je drugo vprašanje, ki pa vsekakor ni šlo v korist pokojne K.K., temveč v njeno škodo. Zastavni upnik izda izbrisno dovoljenje običajno po prejemu plačila. Zakaj bi ga izdal prej, ni logičnega odgovora. Tudi glede samih plačil zadeva ni povsem jasna, saj se iz variant tožnikov pride enkrat do kupnine 10.000.000,00 SIT, drugič 13.500.000,00 SIT, pa tudi le do zneska 8.400.000,00 SIT ali pa 9.500.000,00 SIT. Če so tožniki imeli nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo, se toženka ponovno sprašuje, zakaj niso še v času življenja K.K. vložili predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Iz priloženih listin, v katere toženka dvomi, izhaja, da so se tožniki na račun vplačanih sredstev H. d.o.o. zadolževali, torej so spremenili plačila v kredite in tudi iz tega razloga bi bilo logično, da bi se vpisali v zemljiško knjigo, če so bila vplačana sredstva oziroma kredit, ki so bila spremenjena v posojilo, uporabljena v namen, za katerega trdijo. Očitno temu ni bilo tako, zato toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Na kupoprodajni pogodbi z dne 12.05.1999 je overitvena klavzula notarke M.T.P., da je prodajalka pogodbo lastnoročno podpisala pri njej, potem ko je notarka iz potnega lista ugotovila prodajalkino identiteto. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da je lastnoročen podpis prodajalke ugotovljen z javno listino. Ker je notarka na poziv sodišča poslala fotokopijo knjige overitev podpisov za leto 1999 tudi ni dvoma, da je ta listina pristna. Za javne listine se domneva resničnost tistega, kar je v njih potrjeno ali določeno (1.odst. 224.čl. ZPP). Dokazna vrednost takšne listine je višja od dokazne vrednosti zasebne listine. Tudi pri javni listini lahko nasprotna stranka izpodbija resničnost vsebine, vendar mora v primeru, ko gre za takšno listino, tisti, ki jo izpodbija, izkazati višji dokazni standard kot v primeru, ko izpodbija zasebno listino. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje poleg tega, da je ugotovilo lastnoročen podpis prodajalke iz javne listine, iz izpovedi priče N.F. ugotovilo, da je ta priča na prošnjo A.K. prav K.K. izročil sporno pogodbo zaradi overitve in ji ob tem dal 70.000,00 SIT za stroške overitve in nekaj dni zatem mu je K.K. vrnila overjeno pogodbo in ga še vprašala, če mora vrniti ostanek denarja. Ta izpoved dodatno utemeljuje zaključek, da je šla prodajalka overiti podpis na pogodbi k notarki. Ob tem je razhajanje med trditvijo tožeče stranke, kaj bo ta priča izpovedala v zvezi z overitvijo pogodbe po prodajalki in tem, kar je dejansko izpovedala, nebistveno. Vsekakor pa ne vzbuja to nebistveno razhajanje nobenega dvoma o tem, da je podpis na pogodbi overila prodajalka. Ob tako učinkovitih dokazih v zvezi s podpisom na pogodbi sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ko ni ugodilo še izvedbi dokaza z izvedencem grafološke stroke, saj ni bilo nobenega dvoma, da pogodbe ne bi šla k notarki podpisati prodajalka.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo tudi, da je bila kupnina za nepremičnino plačana. Tožniki so pojasnili in listinsko dokazali, da je bila kupnina plačana že ob sklenitvi prve pogodbe z dne 23.07.1997 med firmo H. d.o.o. in prodajalko. Ker pa je bila ta pogodba zatem sporazumno razveljavljena, saj zaradi zapletov, ker je del nepremičnine bilo kmetijsko zemljišče, ki ga pravna oseba v času sklepanja te pogodbe ni mogla kupiti, do prepisa lastništva na pravno osebo ni moglo priti, je družba H. d.o.o., katere lastniki so tožniki, prenesla svoje pravice iz razveljavljene pogodbe (to je pravico do zahtevka za vračilo kupnine) na tožnike. Prvi kupec ni zahteval nikoli vračila kupnine nazaj, zato je logično, da tožniki niso ponovno plačali kupnino, saj je ta bila že plačana ob prvi pogodbi in se je upoštevala ob sklenitvi nove, veljavne pogodbe s tožniki. Kako je bila zadeva urejena med tožniki in družbo H. d.o.o. za ta spor ni bistveno. Bistveno je, da je bila nova pogodba veljavno sklenjena in realizirana v vsem razen v prepisu lastninske pravice od prodajalke na tožnike. Tožniki so za plačila, ki so bila izvedena na račun nakupa nepremičnine, predložili listinske dokaze. Iz teh izhaja, da je pretežen del kupnine predstavljalo vračilo posojila, ki je bilo zavarovano z vpisano hipoteko v korist P. d.d. na sporni nepremičnini.

Pritožbene navedbe, da je s to zadevo nekaj hudo narobe, ker naj bi P. d.d. izdala izbrisno dovoljenje veliko prej preden je bilo banki kaj plačano, ne držijo, saj je iz listinskih dokazov v spisu razvidno, da je družba H. d.o.o. odplačala banki posojilo 03.10.1997 v višini 7.000.000,00 SIT, to je bilo po sklenjeni pogodbi z dne 23.07.1997, izbrisno dovoljenje banke pa je bilo overjeno pri notarju D.F. 03.11.1997, torej po opravljenem plačilu.

Koliko natančno je bilo plačano na račun kupnine sodišče v tem postopku ni raziskovalo, kar to ni bilo premet spora in niti ni bistveno za odločitev. Trditve toženke, da kupnina ni bila sploh plačana, pa vsekakor ne držijo, saj so plačila v pretežnem delu listinsko izkazana.

Za odločitev v tem sporu ni pomembno, kaj je sodišče ugotovilo v gospodarskem sporu, ki je tekel med toženko in družbo I. d.o.o. P. Zato pritožba neutemeljeno izpostavlja tudi te okoliščine. Kot je že v izpodbijani sodbi pojasnjeno, je moralo sodišče v tem sporu ugotoviti, ali je pravna prednica prodala tožnikom sporno nepremičnino. Ker je ugotovilo, da jo je prodala v času svojega življenja in se s pogodbo tudi zavezala stvar kupcem izročiti, kar pa pri nepremičnini lahko stori le s prepisom lastništva v zemljiški knjigi, je po njeni smrti ta dolžnost prešla na prodajalkino univerzalno naslednico, to je toženko. Zakaj tožniki prepisa niso uredili takoj po sklenitvi pogodbe, za odločitev ni pomembno. Pomembno je, da morajo po smrti prodajalke pridobiti za prepis lastništva v zemljiški knjigi listino, ki jo lahko glede na aktualni vpis v zemljiški knjigi izda sedaj vpisana lastnica oziroma pridobiti sodbo, ki učinkuje proti osebi, ki je vpisana. Zato je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo vse okoliščine v zvezi s prenosom lastništva, utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je torej pravilno uporabilo materialno pravo (člen 454 ZOR in člen 17 ZZK, enako določa tudi sedaj veljavni 150. člen ZZK-1), v postopku pa tudi ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve postopka, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).