171. člen ZASP
Zavarovanje dokazov
(1)Sodišče izda sklep za zavarovanje dokazov, če upravičenec predloži razumno dosegljive dokaze o tem, da:
1.je imetnik pravice iz tega zakona,
2.je bila njegova pravica kršena ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena, in
3.bodo dokazi o kršitvi uničeni ali jih kasneje ne bi bilo mogoče izvesti.
(2)Upravičenec, ki zahteva izdajo sklepa za zavarovanje dokazov brez poprejšnjega obvestila in zaslišanja nasprotne stranke, mora poleg pogojev iz prejšnjega odstavka izkazati za verjetno, da obstaja nevarnost, da bodo dokazi o kršitvi zaradi ravnanja nasprotne stranke uničeni ali jih kasneje ne bi bilo mogoče izvesti. V tem primeru se nasprotno stranko obvesti najpozneje takoj po izvršitvi sklepa.
(3)Sodišče sme s sklepom iz prvega odstavka tega člena odrediti izvedbo kateregakoli dokaza, zlasti:
1.ogled prostorov, poslovne dokumentacije, inventarja, baz podatkov, računalniških pomnilnih enot ali drugih stvari;
2.zaseg vzorcev predmetov kršitve;
3.pregled in izročitev listin;
4.določitev in zaslišanje izvedencev in
5.zaslišanje prič.
(4)Zavarovanje dokazov je dovoljeno zahtevati tudi potem, ko postane odločba, s katero je postopek končan, pravnomočna, če je to potrebno pred postopkom ali med postopkom z izrednimi pravnimi sredstvi.
(5)V postopku zavarovanja dokazov po tem členu se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, o začasnih odredbah, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Postopek je nujen.
(6)Če se kasneje izkaže, da je predlog neutemeljen ali da ga upravičenec ni upravičil, ima nasprotna stranka pravico zahtevati:
1.vrnitev odvzetih predmetov;
2.prepoved uporabe pridobljenih informacij in
3.povračilo škode.
(7)Sodišče mora v postopku zavarovanja dokazov po tem členu zagotoviti varstvo zaupnih podatkov strank ter zagotoviti, da se sodni postopki ne uporabljajo v slabi veri z izključnim namenom pridobiti zaupne podatke nasprotne stranke.
- VSL Sklep V Cpg 541/2025Višje sodišče v Ljubljani · 2025
Ureditev zavarovanja dokazov v ZASP je posledica prenosa Direktive 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine. Njen 3. člen med drugim določa, da morajo biti ukrepi, postopki in pravna sredstva iz te direktive "pošteni in pravični" ter da morajo biti "sorazmerni […] in se uporablja[ti tako], da […] zagotavljajo zaščito pred zlorabo". Uporaba vseh teh ukrepov, postopkov in sredstev je močno odvisna od okoliščin in posebnosti posameznega primera, vključno z morebitnimi interesi tretjih oseb. V pravu Evropske unije velja temeljno načelo lojalne razlage, skladno s katerim je obveznost držav članic doseči cilj, predviden z direktivo, njihova dolžnost, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, da bi zagotovile izpolnjevanje te obveznosti, pa zavezuje vse njihove organe, vključno s sodišči. Z uporabo nacionalnega prava in zlasti določb nacionalnega zakona, ki so bile sprejete prav za izvajanje direktiv, morajo nacionalna sodišča svoje nacionalno pravo razlagati v luči besedila in namena teh direktiv. Pogoje iz prvega in drugega 171. člena ZASP je treba razlagati tudi v luči načela sorazmernosti, upoštevajoč veliko invazivnost in potencial za prekomerno poseganje v pravice nasprotne stranke (pa tudi tretjih oseb). Vsak predlagatelj, ki zahteva izdajo ukrepa ex parte, zlasti kadar gre za posebej invaziven poseg, mora pred sodiščem že od začetka nastopiti karseda odkrito in ne sme zamolčati morebitnih okoliščin, ki mu očitno niso v prid (resnih ugovorov nasprotne stranke, ki jih lahko jasno predvidi). Zahteve poštenosti in pravičnosti ter sorazmernosti glede na okoliščine in posebnosti vsakokratnega primera, je v prvem in drugem odstavku 171. člena ZASP mogoče in treba presojati s prilagajanjem standarda razumno dosegljivih dokazov (v smislu prvega odstavka) oziroma verjetne subjektivne nevarnosti uničenja dokazov (v smislu drugega). Bolj ko je predlog za zavarovanje dokazov invaziven in obsežen, zlasti kadar se predlaga njegova izvedba ex parte ter inaudita altera parte, trdnejši mora biti predlagateljev položaj in kakovostnejša njegova dokazna ponudba za izdajo ukrepa takšne invazivnosti in obsega.
- VSL Sklep V Cpg 25/2025Višje sodišče v Ljubljani · 2025
Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe v zvezi s kršitvijo modelov je 123. člen ZIL-1, v zvezi s kršitvijo avtorske pravice 170. člen ZASP, v zvezi z dejanji nelojalne konkurence pa splošna določba 272. člena ZIZ o zavarovanju nedenarne terjatve. Vsem navedenim pravnim podlagam je skupno, da mora upnik izkazati za verjetno, da njegova terjatev obstoji (kar v zvezi z zatrjevano kršitvijo modela in avtorske pravice pomeni izkaz verjetnosti, da je upnik imetnik pravice in da je bila njegova pravica kršena ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena). Poleg tega mora upnik s stopnjo verjetnosti izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Seznanjeni uporabnik je v konkretnem primeru uporabnik čokoladnih lizik, ki pozna čokoladne lizike, ki so na voljo na trgu in je posebej pozoren na njihov videz in njegove posebnosti. To ni povprečni potrošnik,
- VSL Sklep V Cpg 554/2020Višje sodišče v Ljubljani · 2020
Pritožnikovo vztrajanje, da bi moral upnik navesti in dokazati, kdo od njegovih zaposlenih je ustvaril računalniški program, ker je še vedno nosilec moralnih pravic na računalniškemu programu, zatorej upnik ni aktivno legitimiran za predlagano zavarovanje dokazov, ni utemeljeno. Računalniški program je kompleksen. Že zato višje sodišče meni, da obstaja dejanska domneva zadostne individualnosti pri programiranju. Dejstva in dokazi, ki zadoščajo za dokazni standard iz 171. člena ZASP, izhajajo že iz sfere samega dolžnika, in sicer iz njegove predstavitve na LinkedIn. Predstavitve, ki je vsebovala podatke in funkcionalnosti računalniškega programa, ki so bile upniku prima facie poznani. Namen nižje postavljenega standarda je v prvi vrsti v pridobivanju dokazov, kar pomeni, da kršitev še ne more biti dokazana. Na drugi strani pa tudi upniku ta postopek ne more služiti za povsem arbitrarno poseganje v dolžnikovo sfero. Ali je dolžnik nedovoljeno uporabil upnikov računalniški program, bo predmet pravdnega postopka. Na to sedaj kažejo le drugi dokazi, ki so upniku razumno dosegljivi in so zadoščali za odločitev sodišča prve stopnje. Določbe 171. člena ZASP je sodišče
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Sodna praksa
5 odločb navaja ta člen · zadnja 17. 12. 2025Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Ureditev zavarovanja dokazov v ZASP je posledica prenosa Direktive 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine. Njen 3. člen med drugim določa, da morajo biti ukrepi, postopki in pravna sredstva iz te direktive "pošteni in pravični" ter da morajo biti "sorazmerni […] in se uporablja[ti tako], da […] zagotavljajo zaščito pred zlorabo". Uporaba vseh teh ukrepov, postopkov in sredstev je močno odvisna od okoliščin in posebnosti posameznega primera, vključno z morebitnimi interesi tretjih oseb. V pravu Evropske unije velja temeljno načelo lojalne razlage, skladno s katerim je obveznost držav članic doseči cilj, predviden z direktivo, njihova dolžnost, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, da bi zagotovile izpolnjevanje te obveznosti, pa zavezuje vse njihove organe, vključno s sodišči. Z uporabo nacionalnega prava in zlasti določb nacionalnega zakona, ki so bile sprejete prav za izvajanje direktiv, morajo nacionalna sodišča svoje nacionalno pravo razlagati v luči besedila in namena teh direktiv. Pogoje iz prvega in drugega 171. člena ZASP je treba razlagati tudi v luči načela sorazmernosti, upoštevajoč veliko invazivnost in potencial za prekomerno poseganje v pravice nasprotne stranke (pa tudi tretjih oseb). Vsak predlagatelj, ki zahteva izdajo ukrepa ex parte, zlasti kadar gre za posebej invaziven poseg, mora pred sodiščem že od začetka nastopiti karseda odkrito in ne sme zamolčati morebitnih okoliščin, ki mu očitno niso v prid (resnih ugovorov nasprotne stranke, ki jih lahko jasno predvidi). Zahteve poštenosti in pravičnosti ter sorazmernosti glede na okoliščine in posebnosti vsakokratnega primera, je v prvem in drugem odstavku 171. člena ZASP mogoče in treba presojati s prilagajanjem standarda razumno dosegljivih dokazov (v smislu prvega odstavka) oziroma verjetne subjektivne nevarnosti uničenja dokazov (v smislu drugega). Bolj ko je predlog za zavarovanje dokazov invaziven in obsežen, zlasti kadar se predlaga njegova izvedba ex parte ter inaudita altera parte, trdnejši mora biti predlagateljev položaj in kakovostnejša njegova dokazna ponudba za izdajo ukrepa takšne invazivnosti in obsega.
- VSL Sklep V Cpg 25/2025Višje sodišče v Ljubljani · 20. 2. 2025
Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe v zvezi s kršitvijo modelov je 123. člen ZIL-1, v zvezi s kršitvijo avtorske pravice 170. člen ZASP, v zvezi z dejanji nelojalne konkurence pa splošna določba 272. člena ZIZ o zavarovanju nedenarne terjatve. Vsem navedenim pravnim podlagam je skupno, da mora upnik izkazati za verjetno, da njegova terjatev obstoji (kar v zvezi z zatrjevano kršitvijo modela in avtorske pravice pomeni izkaz verjetnosti, da je upnik imetnik pravice in da je bila njegova pravica kršena ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena). Poleg tega mora upnik s stopnjo verjetnosti izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Seznanjeni uporabnik je v konkretnem primeru uporabnik čokoladnih lizik, ki pozna čokoladne lizike, ki so na voljo na trgu in je posebej pozoren na njihov videz in njegove posebnosti. To ni povprečni potrošnik,
- VSL Sklep V Cpg 554/2020Višje sodišče v Ljubljani · 26. 11. 2020
Pritožnikovo vztrajanje, da bi moral upnik navesti in dokazati, kdo od njegovih zaposlenih je ustvaril računalniški program, ker je še vedno nosilec moralnih pravic na računalniškemu programu, zatorej upnik ni aktivno legitimiran za predlagano zavarovanje dokazov, ni utemeljeno. Računalniški program je kompleksen. Že zato višje sodišče meni, da obstaja dejanska domneva zadostne individualnosti pri programiranju. Dejstva in dokazi, ki zadoščajo za dokazni standard iz 171. člena ZASP, izhajajo že iz sfere samega dolžnika, in sicer iz njegove predstavitve na LinkedIn. Predstavitve, ki je vsebovala podatke in funkcionalnosti računalniškega programa, ki so bile upniku prima facie poznani. Namen nižje postavljenega standarda je v prvi vrsti v pridobivanju dokazov, kar pomeni, da kršitev še ne more biti dokazana. Na drugi strani pa tudi upniku ta postopek ne more služiti za povsem arbitrarno poseganje v dolžnikovo sfero. Ali je dolžnik nedovoljeno uporabil upnikov računalniški program, bo predmet pravdnega postopka. Na to sedaj kažejo le drugi dokazi, ki so upniku razumno dosegljivi in so zadoščali za odločitev sodišča prve stopnje. Določbe 171. člena ZASP je sodišče
- VSL Sklep I Cp 2091/2019Višje sodišče v Ljubljani · 20. 11. 2019
ZASP je v razmerju do ZPP lex specialis, zato se ZPP uporablja le za vprašanja, ki jih ZASP ne ureja. ZASP v 171. členu ne daje podlage le za zavarovanje avtorske pravice, temveč z dikcijo „pravica iz tega zakona“ omogoča zavarovanje tudi drugih pravic, ki jih ureja. Glede baz podatkov ZASP v določbah 141a do 141g člena ureja posebno pravico, ki jo uživajo izdelovalci podatkovnih baz. Ta pravica ni vezana na obstoj avtorske pravice na bazi podatkov, temveč je utemeljena na varstvu tehničnih in finančnih naložb za izdelavo baz podatkov (141.a člen ZASP). ZASP omogoča zavarovanje dokazov o kršitvi avtorske ali druge pravice po ZASP, ki jim grozi uničenje ali bo kasnejša izvedba otežena. Po stališču pravne teorije je tak primer že po naravi stvari podan in se lahko že kar domneva, če so protipravni primerki ali dokazi zanje v digitalnem okolju. Ogled baz podatkov in računalniških pomnilnih enot sta le dva od primeroma naštetih primerov dokazov, ki se lahko zavarujejo, a vendarle sta izrecno zapisana kot „podvrsta ogleda“, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavzelo stališče, da „zaseg“ računalnikov (z izjemo kazenskega postopka) ni možen.
- VSL sklep II Cp 1784/98Višje sodišče v Ljubljani · 8. 3. 2000besedilo 1995–2006
Ni utemeljen predlog za zavarovanje dokazov s takojšnjo izločitvijo listin in s predhodnim zaslišanjem stranke, če predlog ne vsebuje nobenih navedb in dokazov, ki bi utemeljevali bojazen, da bi bili ti dokazi kasneje uničeni ali jih kasneje ne bi bilo mogoče izvesti.