9. člen ZDDPO-A

Odločitev o tem, ali je nastala obveznost plačila davka od dobička pravnih oseb od izplačane zavarovalne vsote za doživetje, je odvisna od ugotovitve, kdo je bil upravičenec do izplačila zavarovalne vsote ob doživetju. Če zavarovalno pogodbo za življenjsko zavarovanje svojega zaposlenega sklene pravna oseba, ki je obenem tudi upravičenka do izplačila zavarovalne vsote, je treba izplačano zavarovalno vsoto pri obračunu davka od dobička pravnih oseb obravnavati kot obdavčljivi prihodek, plačane zavarovalne premije pa kot odhodke, ki po takrat veljavnem 12. členu ZDDPO niso bili davčno priznani. Če pa zavarovalno pogodbo za življenjsko zavarovanje svojega zaposlenega sklene pravna oseba in je upravičenec do izplačila zavarovalne vsote njen zaposleni ali njegovi družinski člani, pa je treba plačani znesek premij obravnavati kot boniteto. Z davčnega vidika je nepomembno, na kakšen način so bile terjatve poravnane. Dejstvo je, da so bile zavarovalne premije plačane, prav tako pa tudi zavarovalna vsota. Če je pravni posel neveljaven ali postane neveljaven, to ne vpliva na obdavčenje, če gospodarske (ekonomske) posledice tega pravnega posla kljub njegovi neveljavnosti nastanejo in

Tožnica je glede dohodkov iz opravljanja pridobitne dejavnosti davčna zavezanka po ZDDPO, po katerem se davek plačuje akontativno, kar pomeni, da izplačevalec odtegne od bruto zneska v državno blagajno t. i. davčni odtegljaj v določenem odstotku. Zato tožnici pripada odškodnina za nezmožnost uporabe denacionaliziranega premoženja v bruto in ne neto znesku. Povračilo potnih stroškov tožničinega odvetnika izven sedeža razpravljajočega sodišča je upravičeno le, če s tem ni porušeno ravnovesje med procesnimi položaji strank.

Iz določb 28. člena ZIN, kot tudi četrtega odstavka 135. člena ZUP, ki se po tretjem odstavku 2. člena ZDavP-2 uporablja tudi v davčnih postopkih, sledi, da mora organ, če ugotovi, da ni pogojev za nadaljevanje postopka, le-tega izrecno ustaviti s sklepom. Glede merjenja prihodov od opravljenih storitev se lahko uporabita dve metodi: metoda izpolnjenosti pogodbe in metoda stopnje dokončanosti del. Ker gre v razmerju med odvetnikom in stranko za mandatno razmerje, je delo končano, ko odvetnik v celoti izpolni mandat.

Niti ZDavP-2 niti ZUP direktno ne napotujeta na uporabo zgolj listinskih dokazov, predpisujeta pa jih člena 9. oziroma 11. ZDDPO, ko določata, da se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha, na podlagi predpisov ali računovodskih standardov. SRS pa kot podlago za knjiženje predpisujejo verodostojno knjigovodsko listino ob času nastanka poslovnega dogodka.

V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da tožnik blaga ni uporabil za namene opravljanja dejavnosti, ker ga sploh ni nabavil, zato se vstopni DDV ne sme odbiti. Tožnik je nepravilno izkazal znesek vstopnega DDV in s tem nepravilno tudi sestavil obračun davka. Glede odhodkov pa sodišče ugotavlja, da bi tožnik moral odhodke iz naslova izgube v odvisnem podjetju v skladu s temeljnimi računovodskimi predpostavkami izkazovati v tistem letu, ko je izguba nastala. Eno izmed temeljnih računovodskih načel je strogo upoštevanje nastanka poslovnega dogodka, ki pomeni, da upoštevamo stroške in prihodke ob njihovem nastanku, in jih evidentiramo v obračunskem obdobju, na katero se nanašajo.

V primeru spora o zakonitosti upravnega akta je tožba v upravnem sporu pravno sredstvo zoper dokončen upravni akt. Sodišču prve stopnje zato ni treba ponovno izvajati dokazov, ki so bili že izvedeni v upravnem postopku. Samostojni podjetnik je pravnoorganizacijska oblika, v kateri fizična oseba opravlja pridobitno dejavnost. Ločevanje med posli, ki jih sklepa v okviru opravljanja pridobitne dejavnosti samostojnega podjetnika in tistih, ki jih sklepa izven nje, je mogoče z navedbo firme in vknjižbami poslovnih dogodkov v poslovne knjige. Med prihodke davčnega zavezanca sodijo vse zapadle obresti in ne le tiste, ki so dejansko plačane, razen če davčni zavezanec naredi popravek ali odpis terjatev iz naslova obresti.

Ugovori glede načina ugotavljanja višine prihodkov tožeče stranke se nanašajo na postopek izdaje prvostopnega upravnega akta, ugovori glede ugotavljanja višine prihodkov pa na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, kar oboje ni predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem. Glede na to, da tožeča stranka v skladu s 5. členom ZDavP ni dokazala uporabe najetih vozil v službene namene, je davčni organ plačane najemnine za osebna vozila, ki so jih imeli zaposleni v zasebni rabi, pravilno opredelil kot osebne prejemke zaposlenih. V skladu s predpisi in računovodskimi standardi mora davčni zavezanec oblikovanje popravka vrednosti terjatev izkazati z ustreznimi listinami, iz katerih izhaja, da ta znesek ne bo poravnan. Popravek obračunanega DDV na podlagi izdanega dobropisa kupcu se lahko oblikuje samo v primeru in šele takrat, ko dobavitelj razpolaga s potrdilom kupca, da je popravil odbitek vstopnega DDV.

Predmet revizije je prvostopna sodba in preko nje upravni akti, torej Vrhovno sodišče presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov le, če ugotovi, da tega ni pravilno storilo že prvostopno sodišče.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je davčni organ podvomil v to, da listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma v resnično vsebino poslovnega dogodka. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zahteval od tožeče stranke, da izkaže, ali so bila dela po računih tudi dejansko opravljena. S to zahtevo je bilo na tožeči stranki dokazno breme, da za svoje trditve – torej, da listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma da so se poslovni dogodki res zgodili – predloži dokaze. Po presoji Vrhovnega sodišča je izključena revalorizacija davčne izgube pri njenem pokrivanju, saj za to davčni predpis (34. do 37. člen ZDDPO) ne daje podlage. Gre izključno za davčno kategorijo, katere razlago in vsebino je treba iskati v davčnem predpisu.

Navidezni posli ne ustvarjajo davčnih posledic. Navideznost posla je pravno vprašanje, ki ga je treba ugotoviti v vsakem konkretnem primeru glede na okoliščine. Stroški za managerske preglede so davčno priznani, če obstaja zakonska dolžnost zagotoviti zdravstveni pregled in če so ti pregledi izvedeni v tem obsegu (ne pa nadstandardno). Za status povezanih oseb v smislu 18. člena ZDDPO zadostuje možnost vpliva na poslovne odločitve, in ni treba ugotavljati dejanskega vpliva. Povezanim osebam ni prepovedano trgovati z vrednostnimi papirji.

Navidezno izplačani potni stroški zaposlenim delavcem se obdavčijo kot plača iz delovnega razmerja.

Odločbo ustavnega sodišča U-1-356/02 je treba po presoji vrhovnega sodišča upoštevati tudi v tem primeru, ne glede na določbo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču. V obravnavanem primeru je sicer prvostopna sodba glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 s 1.1.2007 postala pravnomočna, ker pa je bila pritožba vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, bi po presoji revizijskega sodišča in njegovi ustaljeni sodni praksi (sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 1148/2003, X Ips 1330/2003, X Ips 1311/2003, X Ips 1373/2003 in X Ips 1275/2004) v primeru, če ne bi uporabilo prej navedene odločbe ustavnega sodišča, taka odločitev ne bila v skladu z načelom pravne države. Glede na strogost upoštevanja verodostojnih knjigovodskih listin, ki morajo biti sestavljene ob nastanku poslovnega dogodka in z vsebino, kot jo določa SRS 21, se ob nepredložitvi same listine oziroma neverodostojnosti listine zaradi kršitve pravil SRS 21 po presoji revizijskega sodišča potrebnosti zatrjevanih oziroma uveljavljanih stroškov niti ne ugotavlja. Ker je torej zakonodajalec med samim upravnim sporom razveljavljeno določbo ZDDPO že nadomestil z novo določbo, uveljavljani odhodki pa niso bili priznani niti po 1. odst

Zamudne obresti za premalo plačane davke začnejo teči z dnem izvršljivosti odmerne odločbe. Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je dopustno uveljavljati le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče. Dobiček pravne osebe se ugotovi tako, da se od prihodkov odštejejo odhodki, pri čemer se med odhodke, upoštevne za ugotovitev davčne osnove, vštevajo le z zakonom priznani odhodki, to pa so tisti, ki so pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja dejavnosti oziroma tisti, ki so neposreden pogoj za opravljanje prihodkov. O tem mora imeti davčni zavezanec verodostojne listine iz voditi predpisane evidence.

Sama vsebina pogodb ali njihova verodostojnost v postopku ni bila sporna, vendar pa tožniku ni uspelo z verodostojnimi listinami (SRS 21 in 22) dokazati, da so ti stroški dejansko nastali.

Na podlagi določb Slovenskih računovodskih standardov, predvsem SRS 5, je po presoji sodišča tudi utemeljenost oblikovanja popravka vrednosti terjatev, ki je pogoj za davčno priznanje na tej podlagi vračunanih stroškov poslovanja, treba dokazati z listinami, ki dvomljivost ali spornost terjatev (verjetno) izkazujejo. SRS/93, drugače kot SRS/2001 (18.55), domneve, po kateri je dvom o plačilu obresti utemeljen, dokler ni plačana glavnica, niso določali. Stališče tožene stranke, da je bilo oblikovanje popravkov vrednosti terjatev iz naslova obračunanih obresti po relevantnih določbah SRS vezano na listinsko utemeljitev, je zato pravilno.

Po določbah ZDDPO, ki jih navaja tožena stranka, se pri ugotavljanju davčne osnove - v davčnem izkazu ugotovljenega dobička priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen prihodkov in odhodkov, ki so določeni s tem zakonom. Na podlagi navedenih določb pa tožeča stranka tudi po presoji sodišča ni imela podlage za to, da dela prihodkov, ugotovljenih v bilanci uspeha za leto 2000, v davčni bilanci ne izkaže. Navedbe o razlogih kapitalske izgube, nastale v prometu z delnicami v letu 1999 na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati in so lahko relevantne le v postopku presoje utemeljenosti davčnega nepriznavanja teh odhodkov in s tem povečanja davčne osnove za leto 1999.

Po presoji sodišča gre izključno za davčno kategorijo, katere razlago in vsebino je potrebno iskati predvsem in najprej v davčnem predpisu, ki je glede vsebine kot načina izračuna določen in nedvoumen. Kolikor bi davčni predpis predvidel revalorizacijo davčne izgube, bi moralo biti slednje iz relevantnih zakonskih določb izrecno razvidno ter razviden način, kako naj se slednje opravi. Prav tako ni podlage za ekstenzivno razlago sicer jasnih določb zakona. Pri možnosti pokrivanja davčne izgube iz preteklih let gre za določeno davčno ugodnost pri zmanjšanju davčne osnove. Že iz tega razloga dane bonitete ni mogoče širše razlagati. Ob določbi zakona, ki definira davčno izgubo in način njenega pokrivanja, bi ob avtomatičnem poseganju po razlagi davčnih obračunskih kategorij po SRS, posledično s tem tudi dosegli zmanjševanje razlikovanja med pojmoma poslovne izgube in davčne izgube. Na ta način bi se vsebina davčnih institutov razlagala mimo davčnega predpisa, kar pa ni bil namen zakonodajalca.

Davčni zavezanec je tisti, ki mora utemeljiti odhodke, ki jih je vključil in uveljavljal v davčni napovedi. Povezanosti oziroma pogojenosti izdatkov za doseganje (konkretnih) prihodkov pa tožnik zgolj s pavšalnimi navedbami o potrebnosti izdatkov, ni dokazal. Za dosego pogojne davčne oprostitve po določbah ZPD morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata 6. in 7. člen ZPD. Oprostitev je pogojna, kar se doseže z izpolnitvijo vseh predpisanih pogojev. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni pravočasno pred prevzemom proizvodov, vendar najkasneje do dneva izdaje računa (3. točka 1. odstavka 7. člena ZPD).

Zgolj predložitev računov, ki ne vsebujejo opisa konkretno opravljenega dela, se pravi podrobnega opisa poslovnega dogodka in na njihovi podlagi nevtralna strokovna oseba ne more jasno spoznati posamezne vrste in obsega poslovanja, ne zadostijo pogojem po računovodskem standardu 21. Tudi po presoji sodišča davčnemu zavezancu ni mogoče priznati v poslovnih knjigah neizkazanega odhodka.