8. člen ZDDPO-A

Če je v konkretnem primeru jasno, da davčni zavezanec ocenjenih prihodkov z dejavnostjo, ki jo opravlja, ne more ustvariti brez s temi prihodki povezanimi odhodki, je treba upoštevati načelo davčnega postopka, zlasti načelo zakonitosti, materialne resnice in sorazmernosti (4., 5. in 6. člen ZDavP-2) ter oceno davčne osnove opraviti tako za prihodke kot tudi za odhodke.

Ugovori glede načina ugotavljanja višine prihodkov tožeče stranke se nanašajo na postopek izdaje prvostopnega upravnega akta, ugovori glede ugotavljanja višine prihodkov pa na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, kar oboje ni predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem. Glede na to, da tožeča stranka v skladu s 5. členom ZDavP ni dokazala uporabe najetih vozil v službene namene, je davčni organ plačane najemnine za osebna vozila, ki so jih imeli zaposleni v zasebni rabi, pravilno opredelil kot osebne prejemke zaposlenih. V skladu s predpisi in računovodskimi standardi mora davčni zavezanec oblikovanje popravka vrednosti terjatev izkazati z ustreznimi listinami, iz katerih izhaja, da ta znesek ne bo poravnan. Popravek obračunanega DDV na podlagi izdanega dobropisa kupcu se lahko oblikuje samo v primeru in šele takrat, ko dobavitelj razpolaga s potrdilom kupca, da je popravil odbitek vstopnega DDV.

Če je imel davčni zavezanec knjiženo dolgoročno finančno naložbo v poslovnih knjigah, jo je moral glede na določbe Zakona o računovodstvu iz leta 1989 tudi revalorizirati. Povečanje dolgoročne finančne naložbe pa predstavlja obdavčljive prihodke iz financiranja po ZDDPO (1990). Odmera davka ne zastara tekom preverjanja pravilnosti in zakonitosti prvostopne odločbe. Nedovoljene novote se nanašajo tako na dokaze, kot tudi na dejstva.

Ocena davčne osnove zajema cenitev tako prihodkov kot odhodkov, potrebnih za ustvarjanje povečanih prihodkov, ki so bili ugotovljeni z oceno.

Zamudne obresti za premalo plačane davke začnejo teči z dnem izvršljivosti odmerne odločbe. Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je dopustno uveljavljati le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče. Dobiček pravne osebe se ugotovi tako, da se od prihodkov odštejejo odhodki, pri čemer se med odhodke, upoštevne za ugotovitev davčne osnove, vštevajo le z zakonom priznani odhodki, to pa so tisti, ki so pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja dejavnosti oziroma tisti, ki so neposreden pogoj za opravljanje prihodkov. O tem mora imeti davčni zavezanec verodostojne listine iz voditi predpisane evidence.

Po določbah ZDDPO, ki jih navaja tožena stranka, se pri ugotavljanju davčne osnove - v davčnem izkazu ugotovljenega dobička priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen prihodkov in odhodkov, ki so določeni s tem zakonom. Na podlagi navedenih določb pa tožeča stranka tudi po presoji sodišča ni imela podlage za to, da dela prihodkov, ugotovljenih v bilanci uspeha za leto 2000, v davčni bilanci ne izkaže. Navedbe o razlogih kapitalske izgube, nastale v prometu z delnicami v letu 1999 na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati in so lahko relevantne le v postopku presoje utemeljenosti davčnega nepriznavanja teh odhodkov in s tem povečanja davčne osnove za leto 1999.

Med odhodke davčnega zavezanca štejejo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti oz. samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov. Pravilnik o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca v 2. členu določa, da za davčno nepriznane štejejo tisti, ki ne pripomorejo k poslovanju, ker so nepotrebni ali neupravičeni oz. odhodki, ki niso običajni za poslovanje. Tako se izkaže, da stroške amortizacije in drugi stroški, ki se nanašajo na sporno plovilo, tudi na novo navedeni pravni podlagi niso davčno priznani odhodki, saj tožeča stranka kot ugotovljeno ni dokazala, da je navedena osnovna sredstva uporabljala pri opravljanju svoje dejavnosti. Ob tem sodišče poudarja, da iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožeča stranka s pomočjo omenjenega plovila ni ustvarila nobenega prihodka, poleg tega pa je iz spisnega lista za sporni čoln izdan v A dne 2. 7. 1999, kot namen uporabe čolna navedeno: osebni namen. Uradni zaznamek pa je bil sestavljen dne 27. 7. 2001, v katerem je opisan sam postopek komuniciranja med inšpekcijskim pregledom in ima podlago v 2. odstavku 74. člena ZUP ter predstavlja običaje

Davčni zavezanec je tisti, ki mora utemeljiti odhodke, ki jih je vključil in uveljavljal v davčni napovedi. Povezanosti oziroma pogojenosti izdatkov za doseganje (konkretnih) prihodkov pa tožnik zgolj s pavšalnimi navedbami o potrebnosti izdatkov, ni dokazal. Za dosego pogojne davčne oprostitve po določbah ZPD morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata 6. in 7. člen ZPD. Oprostitev je pogojna, kar se doseže z izpolnitvijo vseh predpisanih pogojev. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni pravočasno pred prevzemom proizvodov, vendar najkasneje do dneva izdaje računa (3. točka 1. odstavka 7. člena ZPD).

Kot odhodki po Zakonu o davku od dobička pravnih oseb so utemeljeni stroški prodaje, ki se konkretno nanašajo na nakup določene opreme oziroma sredstev za tiste poslovne partnerje - gostinske obrate, ki so se v zameno za prejeta sredstva zavezali prodajati izključno proizvode tožeče stranke, se pravi določene količine piva in drugih izdelkov. Iz takih vlaganj sledi povsem normalno pričakovana povečana prodaja tožničinih proizvodov in s tem povečan prihodek. Prav ima tožeča stranka, da gre pri tem za novejšo obliko pospeševanja prodaje z določenim načinom komuniciranja proizvajalca s trgovci in potrošniki z realno pričakovanimi sledečimi večjimi poslovnimi uspehi.