7. člen ZDDPO-A

Ugovori glede načina ugotavljanja višine prihodkov tožeče stranke se nanašajo na postopek izdaje prvostopnega upravnega akta, ugovori glede ugotavljanja višine prihodkov pa na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, kar oboje ni predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem. Glede na to, da tožeča stranka v skladu s 5. členom ZDavP ni dokazala uporabe najetih vozil v službene namene, je davčni organ plačane najemnine za osebna vozila, ki so jih imeli zaposleni v zasebni rabi, pravilno opredelil kot osebne prejemke zaposlenih. V skladu s predpisi in računovodskimi standardi mora davčni zavezanec oblikovanje popravka vrednosti terjatev izkazati z ustreznimi listinami, iz katerih izhaja, da ta znesek ne bo poravnan. Popravek obračunanega DDV na podlagi izdanega dobropisa kupcu se lahko oblikuje samo v primeru in šele takrat, ko dobavitelj razpolaga s potrdilom kupca, da je popravil odbitek vstopnega DDV.

Če je imel davčni zavezanec knjiženo dolgoročno finančno naložbo v poslovnih knjigah, jo je moral glede na določbe Zakona o računovodstvu iz leta 1989 tudi revalorizirati. Povečanje dolgoročne finančne naložbe pa predstavlja obdavčljive prihodke iz financiranja po ZDDPO (1990). Odmera davka ne zastara tekom preverjanja pravilnosti in zakonitosti prvostopne odločbe. Nedovoljene novote se nanašajo tako na dokaze, kot tudi na dejstva.

Ocena davčne osnove zajema cenitev tako prihodkov kot odhodkov, potrebnih za ustvarjanje povečanih prihodkov, ki so bili ugotovljeni z oceno.

Odločbo ustavnega sodišča U-1-356/02 je treba po presoji vrhovnega sodišča upoštevati tudi v tem primeru, ne glede na določbo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču. V obravnavanem primeru je sicer prvostopna sodba glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 s 1.1.2007 postala pravnomočna, ker pa je bila pritožba vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, bi po presoji revizijskega sodišča in njegovi ustaljeni sodni praksi (sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 1148/2003, X Ips 1330/2003, X Ips 1311/2003, X Ips 1373/2003 in X Ips 1275/2004) v primeru, če ne bi uporabilo prej navedene odločbe ustavnega sodišča, taka odločitev ne bila v skladu z načelom pravne države. Glede na strogost upoštevanja verodostojnih knjigovodskih listin, ki morajo biti sestavljene ob nastanku poslovnega dogodka in z vsebino, kot jo določa SRS 21, se ob nepredložitvi same listine oziroma neverodostojnosti listine zaradi kršitve pravil SRS 21 po presoji revizijskega sodišča potrebnosti zatrjevanih oziroma uveljavljanih stroškov niti ne ugotavlja. Ker je torej zakonodajalec med samim upravnim sporom razveljavljeno določbo ZDDPO že nadomestil z novo določbo, uveljavljani odhodki pa niso bili priznani niti po 1. odst

Zamudne obresti za premalo plačane davke začnejo teči z dnem izvršljivosti odmerne odločbe. Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je dopustno uveljavljati le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče. Dobiček pravne osebe se ugotovi tako, da se od prihodkov odštejejo odhodki, pri čemer se med odhodke, upoštevne za ugotovitev davčne osnove, vštevajo le z zakonom priznani odhodki, to pa so tisti, ki so pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja dejavnosti oziroma tisti, ki so neposreden pogoj za opravljanje prihodkov. O tem mora imeti davčni zavezanec verodostojne listine iz voditi predpisane evidence.

Po določbah ZDDPO, ki jih navaja tožena stranka, se pri ugotavljanju davčne osnove - v davčnem izkazu ugotovljenega dobička priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen prihodkov in odhodkov, ki so določeni s tem zakonom. Na podlagi navedenih določb pa tožeča stranka tudi po presoji sodišča ni imela podlage za to, da dela prihodkov, ugotovljenih v bilanci uspeha za leto 2000, v davčni bilanci ne izkaže. Navedbe o razlogih kapitalske izgube, nastale v prometu z delnicami v letu 1999 na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati in so lahko relevantne le v postopku presoje utemeljenosti davčnega nepriznavanja teh odhodkov in s tem povečanja davčne osnove za leto 1999.

Med odhodke davčnega zavezanca štejejo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti oz. samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov. Pravilnik o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca v 2. členu določa, da za davčno nepriznane štejejo tisti, ki ne pripomorejo k poslovanju, ker so nepotrebni ali neupravičeni oz. odhodki, ki niso običajni za poslovanje. Tako se izkaže, da stroške amortizacije in drugi stroški, ki se nanašajo na sporno plovilo, tudi na novo navedeni pravni podlagi niso davčno priznani odhodki, saj tožeča stranka kot ugotovljeno ni dokazala, da je navedena osnovna sredstva uporabljala pri opravljanju svoje dejavnosti. Ob tem sodišče poudarja, da iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožeča stranka s pomočjo omenjenega plovila ni ustvarila nobenega prihodka, poleg tega pa je iz spisnega lista za sporni čoln izdan v A dne 2. 7. 1999, kot namen uporabe čolna navedeno: osebni namen. Uradni zaznamek pa je bil sestavljen dne 27. 7. 2001, v katerem je opisan sam postopek komuniciranja med inšpekcijskim pregledom in ima podlago v 2. odstavku 74. člena ZUP ter predstavlja običaje

Zmotno meni revizija, da so obravnavane pogodbe o osebnem zavarovanju v korist tretjih oseb nične, ker da lahko take pogodbe sklepajo le fizične osebe, ne pa pravne osebe. Ne glede na to, da že sama po sebi nima taka trditev nobenega pravnega razloga, tudi opredelitev pogodbe o življenjskem zavarovanju v korist tretjega in prvega odstavka 957. člena ZOR ne pozna take omejitve. To je razumljivo, saj vendar lahko udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, kot to izhaja iz načela 10. člena ZOR. Obravnavane zavarovalne pogodbe niso nemoralne v smislu 103. člena ZOR in tudi niso nične zato, ker premije, ki jih je izplačal prvotoženec drugotoženi zavarovalnici, ne predstavljajo odhodkov po določilu prvega odstavka 72. člena takrat veljavnega Zakona o računovodstvu, kratko ZR). Navedene premije sicer res ne predstavljajo odhodkov po citiranem določilu, saj so odhodki le tisti stroški, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti organizacije ali posledica opravljanja te dejavnosti oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje njenih prihodkov, za kar v danem primeru ne gre. Če je prvotoženec štel izplačane premije za take odhodke, je