13. člen ZDDPO-A

Denarne kazni iz druge alineje 13. člena ZDDPO, ki se ne štejejo med odhodke, so po presoji Vrhovnega sodišča vse denarne kazni, ne glede na to, na katerem pravnem področju je denarna kazen predpisana oziroma določena, in sicer na podlagi sodnih ali upravnih odločb ali na podlagi zakona ali pogodbe.

Odločitev, da se tožniku kot odhodek davčno ne priznajo stroški denarnih kazni zaradi kršitev družbene pogodbe, je po presoji sodišča utemeljena v določbah 12. člena ZDDPO in 2. členu Pravilnika o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca, in ne v določbah 44. člena ZDoh in 13. člena ZDDPO. Tožbena trditev, da tožnik ob spoštovanju pogodbenih obveznosti prihodkov ne bi realiziral, ostaja namreč tudi v upravnem sporu v celoti neizkazana. Ugotovljena neverodostojnost knjigovodskih listin v smislu SRS 21 je po določbah 11. člena ZDDPO zadostna podlaga za to, da se odhodek davčno ne prizna, in tudi za to, da se izplačila z davčnega vidika obravnavajo kot drugi prejemki iz delovnega razmerja. Ob nesporni ugotovitvi, da so izplačila bila opravljena in to na podlagi neverodostojnih listin, jih namreč (davčno) ni mogoče opredeliti kot (davka in prispevkov prosta) povračila stroškov za opravljena službena potovanja. Ker so opravljena izplačila davčno nepriznan odhodek, pa tudi ni podlage za davčno priznanje davkov in prispevkov, ki so nanje vezani. Povečanje prihodkov z oceno je utemeljeno z ugotovitvijo, da je tožnik v poslovnih knjigah beležil vse stroške v zvezi z u

Zamudne obresti od neplačanih davkov začnejo teči z dnem izvršljivosti odmerne odločbe. V skladu z Zakonom o davku od dobička pravnih oseb se v davčno osnovo za odmero davka od dobička pravnih oseb ne vštevajo obresti od vrednostnih papirjev, ki so jih izdali: Republika Slovenija, občina oziroma javna podjetja, ki so jih ustanovile Republika Slovenija oziroma občine. Obresti od vrednostnih papirjev, ki jih je izdala Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic ni mogoče priznati kot davčno olajšavo.

SRS izboljšav, ki povečujejo bodoče koristi v primerjavi s prej ocenjenimi, primeroma sicer ne našteva. Edina izjema so stroški, ki omogočajo podaljšanje dobe uporabnosti osnovnega sredstva, ki po SRS 1.6 najprej zmanjšajo do takrat obračunani popravek vrednosti osnovnega sredstva. Določbe SRS o razmejevanju med investicijski vlaganji v opredmetena osnovna sredstva ter vlaganji v tekoče in investicijsko vzdrževanje opredmetenih osnovnih sredstev sledijo rešitvam MRS 16 in ne le tistim v točki 24, na katero se sklicuje tožeča stranka. Neposredna uporaba MRS je po določbah 3. poglavja Uvoda k SRS/1993 dopustna le za področja, ki jih noben SRS ne pokriva, saj so sicer MRS, pa tudi rešitve v drugih državah, zlasti v ZDA, kot obvezni okvir upoštevani že pri oblikovanju SRS (2. poglavje Uvoda v SRS/1993). Odločitev je utemeljena tudi v določbi 5. alinee 13. člena ZDDPO, po kateri se med odhodke po tem zakonu rezervacije za kritje možnih izgub ne priznajo. Stališče tožeče stranke, da možnih izgub po tej določbi ni enačiti s pričakovanimi izgubami po SRS 10, ni utemeljeno.

Po ZDDPO se med odhodke štejejo odpisi oziroma popravki vrednosti finančnih naložb, kot so določeni po SRS 3, vendar le v primeru, če ne gre za popravke vrednosti in odpise terjatev do povezanih oseb, saj so ti popravki v 13. členu ZDDPO določeni kot davčno nepriznani. Pojem povezanih oseb je določen v 18. členu ZDDPO, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka. Med strankama ni sporno, da sta imeli času sklepanju obeh jamčevalnih pogodb tožnik in družba CCC AAA d.d., do katere so bile terjatve vzpostavljene, istega direktorja. Glede na navedeno in glede na vse okoliščine, kot izhajajo iz podatkov upravnih spisov, predvsem glede poslovne povezanosti obeh družb, navedeni pogodbi, ki sta podlaga za nastanek spornih terjatev sploh ne bi bili sklenjeni, če ne bi bila tožnik in družba CCC AAA d.d. povezani osebi. To nenazadnje izhaja tudi iz tožbene navedbe, da se gradnja ne bi nadaljevala in dokončala, če tožnik ne bi zagotovil jamčevanja. Čim pa je tako, uvedba stečajnega postopka po presoji sodišča v konkretnem primeru za ugotavljanje statusa povezanih oseb v smislu 13. in 18. člena niti ni pomembna. Dejstvo je, da sta imeli obe družbi istega direktorja, ki je bil v manjšem delu

Kolikor gre za formirane popravke vrednosti in odpise terjatev po SRS 5 (in ker med strankama ni sporno, da gre za povezane osebe), potem te odhodke davčno ni mogoče priznati (6. alinea 13. člena ZDDPO). Kolikor pa gre za popravke vrednosti in odpise finančnih naložb (SRS 3) pa se ti popravki oziroma odpisi lahko, ker ZDDPO ne predpisuje drugačnega načina njihovega ugotavljanja, hkrati vštevajo tudi med davčno priznane odhodke, vendar le v primeru, če je njihov popravek vrednosti oziroma odpis mogoče sešteti za odhodek iz 12. člena ZDDPO. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru luških pristojbin ne gre za storitve po določbah ZPD. Tožeča stranka je imela javno pooblastilo za zaračunavanje teh pristojbin v Zakonu o lukah, iz istega zakona izhaja tudi obveznosti tožeče stranke glede vzdrževanja in gradnje javne luške infrastrukture.