96. člen ZObr

Za odločitev je bistveno, ali je posamezna dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku odrejena pripravljenost, izvzeta od uporabe direktive; če je (vaje in usposabljanje), je bil kljub poudarjeni razpoložljivosti upravičen do plačila v višini 50 % urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. V nasprotnem primeru, za kar je šlo pri varovanju državne meje, pa je, ker se pripravljenost šteje v delovni čas, njegov zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen.

Neutemeljene so tožnikove pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče kompenzirati le ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja. To bi pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki po njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija in plačilo 30 % dodatka za nadurno delo. Kompenzacija opravljenih presežnih ur skupaj s plačilom 30 % dodatka izhaja iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča RS, pritožbenega sodišča in tudi ni v neskladju z mednarodnimi akti. Položaja zaposlenih v Policiji in v Slovenski vojski se razlikujeta le v tem, da za zaposlene v Policiji velja Kolektivna pogodba in Stavkovni sporazum 2013, zato je kompenzacija presežnih ur v Policiji vezana na dogovor oziroma soglasje med javnim uslužbencem in delodajalcem. Za tožnika taka kolektivna pogodba ni veljala ne v času nastajanja nadur niti ne velja, zato ni mogoče za nazaj, za obdobje, ko je imela toženka drugačen sistem beleženja in preračunavanja delovnih ur, šteti, da kompenzirane proste ure niso bile izkoriščene na račun opravljenih in ugotovljenih nadur, če tožnik s tem ni izrecno soglašal. Tožnik je namreč s tem, ko je korist

Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.

Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnica za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristila kot proste ure, prejela 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožničino zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na Pravila službe v Slovenski vojski, dežurstvo funkcija notranje službe in hkrati funkcija poveljevanja, pri čemer ima dežurni le omejene funkcije poveljevanja, ki so določene z ukazom za izvajanje dežurstva (člen 233). To pomeni, da pogoji za priznanje položajnega dodatka po členu 5/1 Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (s to določbo tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek iz naslova položajnega dodatka v višini 12 % osnovne plače) niso izpolnjeni, saj ni mogoče zaključiti, da je tožnik z ukazom o dežurstvu za posamezne, v tožbenem zahtevku naštete dneve, pridobil položajno dolžnost poveljnika enote, ki je podlaga za priznanje tega položajnega dodatka. Ob tem je potrebno ugotoviti tudi, da 96. člen ZObr dežurstvo opredeljuje kot delo v posebnih delovnih pogojih, in sicer kot redno obliko dela in kot delo, ki se odreja izjemoma. Ta oblika dela se posebej ovrednoti z ustreznim dodatkom, ki je opredeljen v splošnem aktu tožene stranke. Glede na navedeno tožnik tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča do vtoževanega položajnega dodatka za čas, ko je opravljal dežurno službo,

Pripravljenost za delo je poseben delovni pogoj (96. člen ZObr), ki se ne šteje v delovni čas (razen v primeru, če delavec med pripravljenostjo za delo dejansko dela), za to obliko posebnega pogoja dela je predvideno plačilo dodatka v višini 20 % urne postavke osnovne plače.

Tretji odstavek 3. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu z dne 13. 12. 2013 določa, da lahko zaradi nujnih potreb delovnega procesa ali zaradi boljše organizacije dela vodja organizacijske enote delavcu odredi ali prekliče izrabo letnega dopusta v določenem časovnem obdobju. Četrti odstavek 13. člena Pravilnika pa določa, da lahko vodja organizacijske enote skladno s prejšnjim odstavkom tega člena prekliče delavcu izrabo letnega dopusta pod pogojem, da bi odsotnost konkretnega delavca resno motila delovni proces in pod pogojem, da s tem delavcu ne bi bila povzročena nesorazmerno visoka materialna škoda. Navedena člena nista v neskladju z ZDR, saj je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih skladno s 96. členom ZObr, mednje pa po 13. točki drugega odstavka tega člena spada izraba ali prekinitev dopusta v skladu s službenimi potrebami. Med službene potrebe sodijo nujne potrebe delovnega procesa in boljša organizacija dela iz tretjega odstavka 13. člena Pravilnika. Posebnosti v zvezi z izrabo letnega dopusta na področju obrambe so utemeljene tudi glede

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik delal v t.i. 12-urnem ruskem turnusu, kar pomeni, da je delo opravljal v izmenskem delovnem času in da je delal ponoči. Štelo je, da je to dokazano na podlagi izpovedi tožnika in izračuna tožene stranke, glede katerega je sodišče zaključilo, da tožena stranka z izračunom, ki ga je sama pripravila, posredno priznava, da je tožnik v spornem obdobju opravljal izmensko delo in mu zato pripada dodatek za izmensko delo in dodatek za nočno delo. Odločitev sodišča prve stopnje je pomanjkljiva, ker se je sodišče zgolj sklicevalo na tožnikovo izpoved in na to, da je tožena stranka posredno potrdila izpoved tožnika s tem, ko je predložila izračun dodatka za izmensko in nočno delo. Tožena stranka pravilno opozarja, da je pripravila svoj izračun dodatka za izmensko delo in dodatka za nočno delo, ker se z izračunom, ki ga je predložil tožnik, ni strinjala in da je z izračunom skušala podkrepiti svoje trditve, da je izračun tožnika napačen, zato izračun ne predstavlja pripoznave zahtevka. Poleg tega sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve, da naj bi tožnik v spornem obdobju opravljal izmensko delo ter zakaj naj bi bil upravičen do raz

Tožnik je praviloma delal v t. i. »ruskem turnusu« (delo je opravljal 12 ur, nato 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Takšno delo pa se na podlagi četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje za delo v izmenah. Tožnik dela v t. i. „ruskem turnusu“ ni opravljal samovoljno, ampak po navodilu nadrejenih, zato je iz tega naslova upravičen do dodatka za izmensko delo, četudi takšno delo ni odrejeno z ukazom načelnika GŠSV.

Tožnik je delal v t. i. »ruskem turnusu« (delo je opravljal 12 ur, nato je 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Takšno delo pa se na podlagi četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje za delo v izmenah. Tožnik dela v t. i. „ruskem turnusu“ ni opravljal samovoljno, zato je iz tega naslova upravičen do dodatka za izmensko delo, četudi takšno delo ni odrejeno z ukazom načelnika GŠSV.

Tožnik (vojak) je delali v t. i. »ruskem turnusu« (delo je opravljal 12 ur, nato 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Takšno delo se na podlagi četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje za delo v izmenah. Zato je tožnik upravičen do vtoževanega dodatka iz tega naslova.

Tožnik je delal v ruskem turnusu (delo je opravljal 12 ur, nato 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Ruski turnus pomeni po svoji naravi neenakomerno razporeditev delovnega časa v smislu določbe 147. člena ZDR, saj pri enakomerni razporeditvi delovni čas ne sme biti razporejen na manj kot štiri dni v tednu. Pri ruskem turnusu delodajalec na daljše časovno obdobje (nekaj tednov) ne more zagotoviti, da bi delavec lahko vsak teden delal najmanj 4 dni v tednu, ker zaradi izmen in 48 urnega počitka nujno pride tudi do situacije, ko delavec v tednu dela le tri dni. Tožnik bi bil upravičen do dodatka za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, če ne bi četrti odstavek 97.b člena ZObr izrecno določal, da se delo v ruskem turnusu šteje za izmensko delo. Tožniku zato za opravljanje izmenskega dela pripada dodatek v višini 7 % (40. člen KPJS) in ne dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času v višini 10 % po prvem odstavku 42. člena KPJS.

Dodatek za delo v izmeni pripada delavcu za čas, ko dejansko opravlja izmensko delo, prav tako mu za čas dejanskega dela ponoči pripada tudi dodatek za nočno delo.

Ne gre za to, da se delo (opravila, zadolžitve) v času dežurstva in straže ne bi štelo kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev, in nadurnim delom, kolikor redno delo opravlja preko polnega delovnega časa. Preostali čas dežurstva oziroma straže, ki lahko predstavlja tako opravljanje posameznih nalog s tega področja, kot je čas pripravljenosti in počitka, pa se obračuna v višini 60 % nadomestila osnovne plače.

Ne gre za to, da se delo (opravila, zadolžitve) v času dežurstva in straže ne bi štelo kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev, in nadurnim delom, kolikor redno delo opravlja preko polnega delovnega časa. Preostali čas dežurstva oziroma straže pa se obračuna v višini 60 % nadomestila osnovne plače.

Tožnica za čas, ko je bila v času dežurstva in straže prisotna na delovnem mestu in na razpolago delodajalcu, ni upravičena do izplačila dodatka za delo v deljenem delovnem času niti do dodatka za izmensko delo, saj je plačilo za ta čas posebej urejeno v pravilniku tožene stranke in znaša 60 % osnove brez dodatkov.

Ob dejanskih ugotovitvah, da mora biti delavec ves čas dežurstva in straže prisoten na delu oziroma prisoten v kasarni in na tak način na razpolago delodajalcu (tudi če vmes počiva), je sodišče pravilno presodilo, da za čas opravljanja dežurstva v spornem obdobju delavec v načelu ni bil upravičen do izplačila dodatka za delo v deljenem delovnem času in izplačila dodatka za izmensko delo in da v tem smislu določbe 38. člena KPND niso bile kršene. Iz naslova opravljanja straže pa so bili delavci upravičeni do tega dodatka na podlagi izrecnih določb 97.č člena ZObr šele od leta 2002 dalje.

Ne gre za to, da se delo (opravila, zadolžitve) v času dežurstva in straže ne bi štelo kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev, in nadurnim delom, kolikor redno delo opravlja preko polnega delovnega časa. Preostali čas dežurstva oziroma straže, ki lahko predstavlja tako opravljanje posameznih nalog s tega področja, kot čas pripravljenosti in počitka, pa se obračuna v višini 60 % nadomestila osnovne plače.

Čas dežurstva oziroma straže, ki lahko predstavlja tako opravljanje posameznih nalog s tega področja, kot čas pripravljenosti in počitka, se obračuna v višini 60 % nadomestila osnovne plače.

Dežurstvo predstavlja posebno obliko dela, pri kateri delavec praviloma dejansko ne dela, ampak je zgolj prisoten na delovnem mestu za primer, če bo njegovo delo potrebno. Če v tem času efektivno dela, je njegovo drugače vrednoteno, kot je vrednoteno dežurstvo. Ker tožnik niti ni zatrjeval, da je čas dežurstva efektivno delal, je njegov tožbeni zahtevek za plačilo ur dežurstva po postavki za nadurno delo neutemeljen.