97. člen ZObr

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz opredelitve straže v Zakonu o obrambi (97. člen ZObr) in utemeljeno glede na ugotovljena dejstva v tem sporu sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018, da sodi straža, ki jo je opravljala tožnica v obravnavanem obdobju, v običajno službo pripadnikov Slovenske vojske v mirnem času; straže niso narekovale posebne varnostne potrebe niti ni šlo za izredne okoliščine. Glede na to, da se tožničina pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in ji priznalo plačilo, ki izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katerega izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oz

Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19). Sodišče prve stopnje je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožeče stranke in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S svojo presojo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede".

Podobno kot velja v sporih, ki so se nanašali na tedenski počitek, je treba, da bi bil tožnik do vtoževane odškodnine za premoženjsko škodo oziroma plačila za več opravljeno delo upravičen, ugotoviti, ali je v času pripravljenosti in počitka oziroma v urah, ko bi mu bil zagotovljen dnevi počitek, dejansko opravljal določeno (konkretno) nalogo (in koliko časa jo je opravljal).

Zmotno je stališče pritožbe, da je tožničina dosegljivost na službeni telefon primerljiva z opravljanjem funkcije poveljniške dolžnosti, ki po stališčih iz zadeve VSRS VIII Ips 20/2021 z dne 25. 5. 2021 sama po sebi ne pomeni kršitve tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje zaključka o kršitvi tedenskega počitka ni utemeljilo zgolj na tožničini dolžnosti, da je bila dosegljiva na službeni telefon, temveč predvsem na ugotovitvah o tem, da je na klice morala ustrezno odreagirati z opravljanjem delovnih nalog, ki sodijo v okvir njenih rednih zadolžitev. Ker je priprava tedenskega poročila sodila v tožničine redne obveznosti in ker ga je lahko pripravila le v nedeljo, je treba šteti, da je bila priprava poročila na ta dan od nje pričakovana kot obvezna delovna zadolžitev, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnici priprava poročila na ta dan ni bila izrecno ukazana.

Tožena stranka je tožniku na misiji, ki je trajala od 23. 1. 2015 do 31. 7. 2015, zagotovila 25 dni tedenskega počitka, zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka na misiji ni utemeljen.

Neutemeljene so tožnikove pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče kompenzirati le ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja. To bi pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki po njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija in plačilo 30 % dodatka za nadurno delo. Kompenzacija opravljenih presežnih ur skupaj s plačilom 30 % dodatka izhaja iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča RS, pritožbenega sodišča in tudi ni v neskladju z mednarodnimi akti. Položaja zaposlenih v Policiji in v Slovenski vojski se razlikujeta le v tem, da za zaposlene v Policiji velja Kolektivna pogodba in Stavkovni sporazum 2013, zato je kompenzacija presežnih ur v Policiji vezana na dogovor oziroma soglasje med javnim uslužbencem in delodajalcem. Za tožnika taka kolektivna pogodba ni veljala ne v času nastajanja nadur niti ne velja, zato ni mogoče za nazaj, za obdobje, ko je imela toženka drugačen sistem beleženja in preračunavanja delovnih ur, šteti, da kompenzirane proste ure niso bile izkoriščene na račun opravljenih in ugotovljenih nadur, če tožnik s tem ni izrecno soglašal. Tožnik je namreč s tem, ko je korist

Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.

Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnica za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristila kot proste ure, prejela 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožničino zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.

Predlagatelj v tem sporu ni zatrjeval, da so viški ur nastali ob koncu referenčnega obdobja, temveč znotraj tega obdobja. Prav tako v predlogu ni načenjal vprašanja pravilnosti odrejanja kompenzacije teh ur namesto plačila ali pravilne organizacije delovnega časa v skladu z Direktivo 2003/88, na katero se sklicuje v reviziji. Predmet tega spora ni vprašanje, ali se čas stalne pripravljenosti všteva v delovni čas in ali je zakonsko referenčno obdobje skladno z Direktivo 2003/88. Posledično revizijske navedbe predlagatelja, ki se nanašajo na zgoraj navedena vprašanja presegajo predmet tega spora oziroma so bila že predmet drugih sporov, kot utemeljeno opozarja nasprotni udeleženec v odgovoru na revizijo.