108. člen ZObr

Zakonska omejitev najvišje pokojninske osnove iz 49. člena ZPIZ-1 velja tudi v primeru priznanja pravice do pokojnine upravičencem iz 108. člena ZObr.

Ker je bila odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-61/00 z dne 18. 9. 2003 objavljena v Ur. l. RS, št. 69/2003 z dne 3. 10. 2003, je tožena stranka tožniku pravilno priznala pravico do ponovne odmere starostne pokojnine, ki mu gre od 1. 11. 2003 dalje.

Tožena stranka je s tem, ko je tožnika razporedila na fiktivno delovno mesto s plačo, ki je bila bistveno nižja od plače drugih pri njej zaposlenih delavcev z enakim činom in strokovno izobrazbo, ki pa so bili razporejeni na ustrezna delovna mesta, ravnala v nasprotju z določbo 14. člena UZITUL. Ni razloga, da delodajalec, ki z nezakonito odločitvijo poseže v pravice delavca iz delovnega razmerja, ne bi odškodninsko odgovarjal tudi za škodne posledice v delavčevi nepremoženjski sferi, seveda pod pogojem, da so kumulativno izpolnjene tudi vse druge temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti. S predčasno upokojitvijo na podlagi določbe drugega odstavka 108. člena ZObr tožniku osebnostne pravice niso mogle biti kršene.

Do odmere pokojnine za nazaj bi bil tožnik upravičen le v primeru, če do začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča o pravici še ne bi bilo pravnomočno odločeno. Ker pa je do pravnomočne odločitve prišlo že dalj časa pred (interpretativno) odločbo Ustavnega sodišča, je tožena stranka morala upoštevati 4. točko odločbe in novo pokojnino odmeriti šele od 1.11.2003 – od prvega dne naslednjega meseca po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Protipravnosti ravnanja tožene stranke (javnega zavoda), ki je nosilka in izvajalka obveznega zavarovanja, ni mogoče enačiti z razlogi odločitve oziroma s samo odločitvijo Ustavnega sodišča o ustavno-skladni razlagi neke zakonske določbe, ki jo je tožena stranka pred odločbo Ustavnega sodišča razlagala in uporabljala drugače. Posebej še, ker takšna interpretacija ni bila očitno nepravilna in jo je v sodni presoji potrdilo tudi sodišče.

Omejitev, da se pokojnina odmeri od najvišje pokojninske osnove po tretjem odstavku 29. člena ZPIZ-1, velja tako za starostne pokojnine, uveljavljene izključno na podlagi zavarovanja po splošnem predpisu, kot za upravičence do pokojnine po določbi 108. člena ZObr. Slednja predstavlja le pravno izhodišče za oblikovanje pokojninske osnove, medtem ko glede določitve najvišje pokojninske osnove in ostalih vprašanj, povezanih z odmero pokojnine, zakon ne določa nobenih izjem in se zato v celoti uporablja splošna ureditev.

Odločba tožene stranke v delu, v katerem določa, da tožniku preneha delovno razmerje zaradi upokojitve, je zakonita, saj je bila izdana na podlagi tožnikove zahteve za starostno oziroma predčasno upokojitev oziroma na podlagi njegove pobude po tem, ko je izpolnil pogoje za upokojitev po 2. odstavku 108. člena ZObr.

Zahtevki iz naslova razlike plače zaradi nezakonitosti razporeditve in iz naslova ugotovitve višje pokojninske osnove, ne predstavljajo samostojnih denarnih zahtevkov, glede katerih bi bilo dopustno neposredno sodno varstvo, saj je bila tožniku plača ves čas izplačevana na podlagi razporeditvenih odločb, ki so vsebovale tudi količnike za obračun plače, višina pokojninske osnove pa je bila ugotovljena z odločbo tožene stranke. Sodišče je zato dovoljenost tožbe utemeljeno preizkušalo z vidika procesnih predpostavk za uveljavljanje sodnega varstva zoper odločbo delodajalca v smislu 1. in 2. odstavka 83. člena ZTPDR.

O pravici tožnika do starostne pokojnine je bilo pravnomočno odločeno že pred sprejemom odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-61/00 z dne 18. 9. 2003, iz katere izhaja, da je potrebno 4. odst. 108. čl. ZObr razlagati tako, da se za izračun pokojninske osnove upošteva bruto in ne neto plača. Toženec je zato pravilno opravil ponovno odmero po uradni dolžnosti upoštevaje bruto plačo tožnika ter mu pravico do tako odmerjene pokojnine priznal od 1. 11. 2003 dalje, to je od 1. dne naslednjega meseca po objavi odločbe ustavnega sodišča v Uradnem listu RS.

Ker tožnik v socialnem sporu ni izkazal, da bi bila pravnomočna sodba, s katero je socialno sodišče presojalo pravilnost in zakonitost odločanja o pravici do pokojnine na podlagi 2. odstavka 108. člena ZObr, razveljavljena - da o tem torej ne bi bilo pravnomočno odločeno pred pričetkom učinkovanja odločbe US RS o neskladnosti določbe 108. člena ZObr z URS - je sodišče prve stopnje in že pred njim toženec pravilno odločil, ko je z odločbo z dne 5.11.2003 odločil, da se na novo odmerjena (višja) pokojnina tožniku odmeri in izplačuje od 1.11.2003. To namreč izhaja iz odločbe US RS, po kateri gre pravica do tako odmerjene pokojnine od prvega naslednjega dne v mesecu po objavi odločbe v Uradnem listu RS (10.10.2003).

Tožena stranka je v postopku odmere pokojnine, pri izračunu pokojninske osnove, ki jo je določil minister, to osnovo zmanjšala na način, določen v 44. členu ZPIZ (1992), kot se pokojninske osnove oblikujejo na podlagi mesečnega povprečja plač iz katerega koli desetletnega zaporedja po letu 1970. Tak izračun pa ni v skladu z namenom določbe 108. člena ZObr, saj upravičenci do pokojnine s takim izračunom ne bi bili upravičeni do večje ugodnosti, ki jo upravičencem sicer omogoča upokojevanje po določbah ZObr. Do take ugodnosti bi upravičenci prišli le, če bi se jim pokojnine odmerile z neposrednim upoštevanjem pokojninske osnove v zadnjem koledarskem letu oziroma primerljive plače.

Ker ZPIZ/92 kot izjemo dopušča samo pridobitev in uveljavitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ne pa tudi drugačnega - ugodnejšega - usklajevanja tako pridobljene in odmerjene pokojnine, tudi ZObr nima določb o usklajevanju pokojnin, pridobljenih in odmerjenih po določbah 2. odst. 108. čl. tega zakona. Zato se morajo tudi pokojnine, pridobljene in odmerjene po 2. odst. 108. čl. ZObr, usklajevati po določbah ZPIZ, enako kot pokojnine, pridobljene in odmerjene po splošnih predpisih.

Tožnik je bil upokojen na podlagi 108. člena ZObr, za upokojitev po splošnih predpisih ZPIZ-92 pa ne izpolnjuje pogojev. Toženec je pravilno ravnal, ko je pri odmeri pokojnine upošteval določbe 108. člena ZObr, ne pa določb ZPIZ-92, in povprečje plač v zadnjem koledarskem letu (1995), kar je za tožnika ugodneje kot plača primerljivega delavca.

Pravica do pokojnine je torej delavcem iz 2. odstavka 108. člena Zakona o obrambi priznana s krajšo pokojninsko dobo kot jo kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine določajo splošni predpisi in brez starostne omejitve za priznanje te pravice. Izhodišče za odmero pokojnine osebam iz omenjenega zakona predstavlja pokojninska osnova, izračunana od povprečnih plač v zadnjem koledarskem letu, torej ne kakršnihkoli zaporednih desetih let zavarovanja po 1.1.1970, kot to določa 1. odstavek 43. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To pa ne pomeni, da je s tem določilom upravičencem iz 2. odstavka 108. člena Zakona o obrambi zagotovljena tudi ugodnejša višina pokojnine.