VSL sklep Kp 1522/93

Pritožba obtoženca se kot neutemeljena zavrne.

Izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper obtoženca na podlagi I. odst. 353. čl. ZKP odredil pripor. Svoj sklep je prvostopno sodišče obrazložilo z ugotovitvijo, da je bil obtoženec s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani na prvi stopnji spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 166/II KZ RS in mu je bila izrečena kazen 2 leti in 6 mesecev zapora, hkrati pa je prvostopno sodišče na podlagi I. odst. 49. čl.

KZ SFRJ, upoštevaje kazen 3 let in 6 mesecev zapora iz sodbe Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Sevnici, izreklo enotno kazen 5 let in 3 mesece zapora, v katero mu je vštelo pripor in doslej prestano kazen. Glede na višino na prvi stopnji izrečene kazni je izvenobravnavni senat, glede na to, da se je obtoženec v času sojenja na prvi stopnji nahajal na prestajanju kazni iz prejšnje obsodbe, ki naj bi iztekla 17.11.1993, skladno z določbo I. odst.

353čl. ZKP odredil pripor, ker je odreditev pripora glede na višino izrečene enotne kazni obvezna. S predlogom javnega tožilca za odreditev pripora zoper obtoženca z dne 8.11.1993 pa se izvenobravnavni senat zaradi prej povedanega ni ukvarjal.

Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil obtoženec sam in je pritožbo dopolnil na sodni zapisnik, s predlogom, da pritožbeno sodišče odrejeni pripor do pravnomočnosti sodbe odpravi.

Pritožba obtoženca ni utemeljena.

Izvenobravnavni senat je ravnal pravilno, ko je ob ugotovitvi, da je obtožencu sodišče prve stopnje izreklo kazen 5 let in 3 mesece zapora, odredil pripor, saj je v I. odst. 353. čl. ZKP določeno, da, kadar izreče sodišče sodbo, s katero obsodi obtoženca na 5 let zapora ali na hujšo kazen, odredi sodišče (senat) pripor, če obtoženec ni že priprt. Glede na to, da se je v času izreka prvostopne sodbe obtoženec nahajal na prestajanju prostostne kazni, razpravljajoči senat ni odredil pripora. Ker bi obtožencu kazen, ki jo je prestajal ob razglasitvi sodbe potekla 17.11.1993, je izvenobravnavni senat, ko je obravnaval predlog javnega tožilca o odreditvi pripora zaradi ponovitvene nevarnosti, odločil, upoštevaje določbo I. odst. 353. čl.

ZKP in sicer je odredil pripor glede na to, da je v takem primeru odreditev pripora obvezna. Vsa obtoženčeva pritožbena izvajanja o dolgotrajnosti kazenskega postopka, discipliniranem obnašanju med prestajanjem kazni in o pripravljenosti pomagati družini v času do pravnomočnosti sodbe, so glede na zgoraj povedano neupoštevna in ne morejo vplivati na drugačno odločitev od tiste, ki jo je sprejel izvenobravnavni senat na prvi stopnji. Zaradi povedanega je pritožbeno sodišče obtoženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.