VSK Sklep VI Kp 62515/2018

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, ob odločanju o predlogu zagovornika obtoženega J. K. in pooblaščenca S. K., odvetnika, z dne 28.10.2019, po uradni dolžnosti družbi A. vrnilo gotovino v znesku 137.000,00 EUR, ki je bila zasežena pri hišni preiskavi številka D 32340909/K 1810224 (227-53, 87) z dne 23.1.2019 v poslovnih prostorih družbe A. (točka I izreka). Pod točko II izreka izpodbijanega sklepa je zahtevo obtoženega J. K. in S. K. za vrnitev istega denarja, zavrnilo.

2Zoper ta sklep je vložila pritožbo okrožna državna tožilka. Navaja, da sklep izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve kazenskega postopka (tretjega odstavka 110. člena ZKP na način iz drugega odstavka 371. člena ZKP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritoži ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila gotovina v znesku 137.000,00 EUR zasežena pri hišni preiskavi, ko je bila najdena v sefu družbe A. V 4. točki izpodbijanega sklepa je sodišče povzelo vsebino zapisnika o zasegu te gotovine (kje natančno se je denar nahajal in v katerih bankovcih po apoenskih vrednostih). Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je državna tožilka zatrjevala, da predstavlja zasežen denar dokaz v obravnavanem kazenskem postopku, na kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odgovorilo, da državna tožilka ob tem ni navedla, zakaj je v namen dokazovanja še vedno potreben začasen zaseg gotovine kot generične stvari. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zasežena gotovina ni potrebna za dokazovanje in je odločilo, da jo vrne druži A., to je tistemu, kateremu je bila zasežena.

5Pritožnica v pritožbi zatrjuje, da predstavlja zasežena gotovina dokaz o razpolaganju s protipravno premoženjsko koristjo (ker so bile družbe A., A1. in A2. družbe, na katere so bila prenesena denarna sredstva, pridobljena s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1). Glede na navedeno je po trditvah pritožnice zaseg in hramba gotovine upravičena do izdaje sodbe. V pritožbi izpodbija tudi pravno podlago za vrnitev zasežene gotovine ter trdi, da to ni tretji odstavek 110. člena ZKP.

6Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da za začasen zaseg gotovine ni več razlogov. Pravilno je ugotovilo, da ne gre za predmet iz prvega odstavka 220. člena ZKP, ki se mora po kazenskem zakonu vzeti ali, ki utegne biti dokazilo v kazenskem postopku. Prve ugotovitve, da obravnavana gotovina ni predmet, ki se mora po kazenskem zakonu vzeti, pritožnica ne izpodbija, izpodbija le ugotovitev, da ne gre za dokazilo v kazenskem postopku. Kot že zgoraj navedeno, pritožnica trdi, da je zasežena gotovina "dokaz o razpolaganju s protipravno premoženjsko koristjo", vendar je po oceni pritožbenega sodišča ta trditev nesmiselna, ker ni dvoma, da je bila gotovina zasežena v navedenem znesku, saj to že zadostno dokazuje zapisnik o zasegu, v katerem je tudi podrobno specificirano kje se je nahajala in v katerih apoenskih bankovcih. V obravnavani zadevi, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, tožilstvo ni zatrjevalo (in ne zatrjuje), da je zasežena gotovina protipravna premoženjska korist iz obravnavanega kaznivega dejanja in v posledici tega ni predlagalo začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Ker denar kot generična stvar ne more imeti narave dokaza v kazenskem postopku, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo, da ga je treba vrniti. Pritožnica trdi, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravilne pravne podlage za vrnitev zasežene gotovine, vendar ji pritožbeno sodišče ne more slediti, saj je potrebno imeti pred očmi, da je začasen zaseg predmetov ukrep, ki sodi med tako imenovane stvarne omejevalne ukrepe, ki pomenijo omejitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin (enako kot začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravne premoženjske koristi), to je, poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave R Slovenije, zato je treba določbe ZKP, ki urejajo zaseg predmetov in njihovo vrnitev, razlagati ustavoskladno tako, da se zaseženi predmeti, ki ne spadajo med predmete, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti, ali niso oz. ne morejo biti dokazilo v kazenskem postopku, vrniti lastniku oziroma imetniku. Imetnik zaseženega denarja je bila v času zasega A., zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo, da je treba denar vrniti prej navedeni družbi.

7Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).