VSL sodba II Kp 49782/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A. na podlagi 45. člena Kazenskega zakonika kazen odpusti.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo dve leti. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrado in potrebne izdatke zagovornika ter ustrezno sodno takso.

2Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev 22., 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtoženca oprosti, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na sejo sodišča druge stopnje obtoženec, njegov zagovornik ter državni tožilec niso pristopili, kar pa ni bilo ovira za opravo seje, saj so bili o njej pravilno obveščeni (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4Pritožba je bila utemeljena v delu, ki se nanaša na odločbo o kazenski sankciji, v preostalem pa ne.

5Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP, kar utemeljuje z navedbami, da se sodišče prve stopnje do ravnanja voznika B. B., ki je že bil pravnomočno spoznan za krivega storitve prometne nesreče iz malomarnosti, kar naj bi po njegovem mnenju pretrgalo vzročno zvezo med obtoženčevim ravnanjem in nastalimi posledicami, ni opredelilo. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v obširnih in pravilnih razlogih, predvsem v točkah 5 in 19, po tem ko je predhodno v točki 4 povzelo sodbo, s katero je bil B. B. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ, zaključilo, da je do obravnavane prometne nesreče prišlo tudi po krivdi obtoženca, ker ni spoštoval cestnoprometnega predpisa iz drugega odstavka 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP). Obtoženec kot tudi B. B. sta kršila cestnoprometne predpise, kar je imelo za posledico prometno nesrečo, v kateri je umrla obtoženčeva žena. Načelo zaupanja v cestnem prometu (drugi odstavek 2. člena ZVCP) pomeni, da udeleženec v cestnem prometu sme pričakovati, da bodo tudi drugi udeleženci spoštovali cestnoprometne predpise. To načelo je potrebno obravnavati v povezavi z načelom defenzivne vožnje, ki prvo načelo omejuje v tem smislu, da mora udeleženec v cestnem prometu bdeti tudi nad ravnanjem drugih udeležencev in da mora storiti vse, da prepreči nevarnost, če ugotovi, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Kazensko pravo ne pozna deljene krivde. V obravnavanem primeru sta tako obtoženec kot B. B., oba kot udeleženca v cestnem prometu, s svojim protipredpisnim ravnanjem prispevala k prometni nesreči. V takih primerih odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice. Vprašanj vzročne zveze in krivde v takšnih primerih ni mogoče razreševati po principu pretrganja vzročne zveze, saj protipravno ravnanje enega udeleženca v cestnem prometu ne izključuje odgovornosti drugega udeleženca. V tem primeru gre za stek kršitev dolžnostnega ravnanja, zato ni pomembno, kateri od udeležencev v cestnem prometu je povzročil nevarno prometno situacijo in kdo bi lahko prvi ukrepal za njeno preprečitev. Odločilna je zgolj presoja, ali je bila prometna nesreča v danih okoliščinah za prometnega udeleženca objektivno predvidljiva in ali bi jo lahko preprečil. Takšno stališče izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 284/2005, pa tudi iz komentarja mag. Mitja Deisingerja h Kazenskemu zakoniku – posebni del (Založba GV Ljubljana 2002), kjer je na strani 820 zapisano, da če gre za tako imenovani stek malomarnosti, to so primeri, ko pride do prepovedane posledice zaradi kršitve predpisov več udeležencev v prometu, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom posledic. Protipredpisna vožnja enega udeleženca ne izključi odgovornosti drugega. Tudi dr. Zlatan Dežman je v knjigi Kazensko pravno varstvo cestnega prometa in temeljne predpostavke kaznivosti (Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije 1998) pri pojasnjevanju kršitev dolžnostnega ravnanja s strani več udeležencev (list. št. od 172 do 174) poudaril, da o steku malomarnosti govorimo takrat, kadar izvrši isto kaznivo dejanje več oseb, pri tem pa vsaka od njih k nastanku prepovedane posledice prispeva s svojim malomarnim ravnanjem. Kršitev dolžnostnega ravnanja enega udeleženca nezgode zmanjšuje zmožnost pravočasnega predvidevanja nevarnosti drugega udeleženca v cestnem prometu, ki se po načelu zaupanju lahko zanaša na to, da bodo ostali soudeleženci v prometu upoštevali zahteve prometne varnosti, zato je v takšnih primerih potrebno presojati objektivno predvidljivost.

6Pritožnik se sklicuje na primer iz knjige Kazensko pravo – splošni del 2009, ko je storilcu med prehitevanjem zaradi tovarniške napake počila pnevmatika, zaradi česar je prišlo do prometne nesreče. Po presoji sodišča druge stopnje je zmotno stališče pritožnika, da je izpostavljeni primer primerljiv z obravnavano prometno nesrečo, ker je obtoženec imel vse objektivne možnosti, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira oškodovančevo kršitev z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja (primerna hitrost) in tako prepreči prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel obtoženec preglednost nad križiščem že na razdalji 500 m, vozil je proti semaforiziranem križišču, na katero ga je opozarjala prometna signalizacija (prometnemu znaku „bližina svetlobnih prometnih znakov“ sta bili dodani dve rumeni utripajoči luči), pa je kljub temu vozil je s hitrostjo 121 km/h, čeprav je bila hitrost na tem delu s prometnim znakom omejena na 70 km/h. Glede na pravilne ugotovitve, da se je obtoženec križišču približeval z bistveno višjo hitrostjo kot je bila zapovedana s prometnim znakom, da je bila preglednost zanj dobra, da je v križišču videl tovorno vozilo, je bila zanj okoliščina, da bo le-to lahko zavilo, objektivno povsem predvidljiva.

7Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo nadaljnje zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožnik utemeljuje z navedbo, da so razlogi sodbe v delu zakaj sodišče dokazov, vezanih na delovanje ABS sistema ni izvedlo, v nasprotju z razlogi sodbe o tem, kakšna je funkcija zavor z ABS sistemom. Izvedenec dr. C. C. je v svojem mnenju, kar je sodišče prve stopnje povzelo v točki 16 razlogov sodbe, pojasnil, da bi načeloma zavore z ABS sistemom morale ustaviti približno enako ali pa zavirati približno enako kot klasičen zavorni sistem. Zavore z ABS sistemom imajo namreč druge prednosti, to so manjše obrabljanje gum ter da se vozilo da krmariti tudi, ko je zavrto, kar se pri klasični zavori ne da. Zato bi bila pot zaviranja enaka ne glede na to, ali je ABS sistem deloval ali ne. Na fotografiji št. 3 so dobro vidne zavorne sledi in na podlagi tega je izvedenec zaključil, da so zavore ustrezno delovale. V točki 20 razlogov izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo razloge zakaj je zavrnilo dokazni predlog v zvezi z ABS sistemom v vozilu obtoženega. Obtoženec je v spis vložil tehnične podatke, pridobljene iz spletne strani, iz katerih izhaja, da je vozilo, kot ga je vozil obtoženec, imelo ABS sistem. Sodišče prve stopnje je zatem navedlo, da iz mnenja sodnega izvedenca dr. C. C. izhaja, da so (klasične) zavore pri vozilu obtoženca ustrezno delovale, kar je razvidno iz dobro vidnih zavornih sledi na cestišču. V nadaljevanju pa še, da če vozilo, ki ga je vozil obtoženec, ne bi imelo zavor z ABS sistemom ali le-ta v času zaviranja ne bi deloval, bi bila pot zaviranja enako dolga, to je 48,1 m, ABS sistem pa tudi ne bi vplival na zmanjšanje hitrosti zaviranja, ker je učinek ABS sistema le v tem, da omogoča manjšo obrabo gum in boljše krmiljenje vozila, kar pa obvladujejo le redki. Sodišče prve stopnje je torej v obeh primerih zaključilo, kar je tudi bistveno, da delovanje ali nedelovanje ABS sistema pri zavorah, ki so sicer ustrezno delovale, ne bi imelo vpliva na pot zaviranja oz. zmanjševanja hitrosti.

8Enake navedbe v zvezi z ABS sistemom pritožnik uveljavlja tudi kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje D. D., o čemer je navedlo utemeljene in prepričljive razloge v točki 20 sodbe, ni kršilo obtoženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Iz meril oblikovanih v ustavno sodni praksi za presojo te kršitve izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in njegovo pravno relevantnost. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Že predhodno je bilo pojasnjeno, da je sodišče prve stopnje zaključek o tem, da okoliščina ali je sistem ABS pri zavorah deloval ali ne, ne vpliva na samo zaviranje. Sodišče prve stopnje se je pri tem opiralo na mnenje izvedenca dr. C. C., katerega je ocenilo kot strokovno, verodostojno in ga tudi v celoti sprejelo. Te ocene pritožnik ne izpodbija, zato se sodišče druge stopnje povsem strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila izvedba predlaganega dokaza, glede na že razjasnjeno dejansko stanje, nepotrebna.

9Enako velja za navedbo, ki jo pritožnik uveljavlja kot nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in istočasno kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi odgovoril na vprašanje, ali bi obtoženčeva žena ob pravilni uporabi varnostnega pasu utrpela poškodbe, kot jih je. Zaključki sodišča prve stopnje v točkah 29, 30 in 31 razlogov izpodbijane sodbe so povsem pravilni in prepričljivi. Ni dvoma, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo sodnega izvedenca dr. E. E., da oškodovanka ni bila pravilno pripeta z varnostnim pasom. Izvedenec je pojasnil, da je nemogoče s 100 % zanesljivostjo povedati, da v primeru, če bi varnostni pas potekal pravilno preko ramena, ne bi nastale smrtne poškodbe, ne more pa niti odgovoriti ali bi ob pravilno pripetem varnostnem pasu oškodovanka utrpela le hude telesne poškodbe. Sodišče prve stopnje je tudi mnenje ocenilo kot strokovno in argumentirano in ga sprejelo. Pritožnik te ocene niti mnenja ne izpodbija.

10Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da zaradi oškodovankine nepravilne uporabe varnostnega pasu, ni bila pretrgana vzročna zveza med obtoženčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in nastalimi posledicami. Obtožencu je bila okoliščina, da oškodovanka nepravilno uporablja varnostni pas, dobro znana, kar izhaja iz njegovega zagovora, zato je bil kot voznik zanjo vsaj soodgovoren. Obtoženec se je tako zavedal, da lahko zaradi njegove protipredpisne vožnje pride do prometne posledice, v posledici nje pa da oškodovanka utrpi poškodbe kot jih je, vendar je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, lahkomiselno mislil, da bo prometno nesrečo lahko preprečil ali da ne bo nastala. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev ustreznega izvedenca v zvezi z uporabo varnostnega pasu in nastalimi poškodbami kot nepotrebnega, saj je bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno. Zato na pravilne zaključke sodišča prve stopnje ne vplivajo pritožbena ugibanja ali bi morda v primeru pravilne uporabe varnostnega pasu oškodovanka utrpela le hude telesne poškodbe. Z zavrnitvijo dokaznega predloga sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj glede na že navedeno ni bila izkazana njegova pravna relevantnost.

11Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, češ da je kazenski zakon prekršen v vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, ki spada med tako imenovane malomarnostna kazniva dejanja, zaradi posledic pa tudi med poškodbene delikte, lahko stori le udeleženec v prometu, ki krši predpise o varnosti cestnega prometa, slednji pa predstavljajo blanketne določbe. Obtožencu se očita kršitev drugega odstavka 30. člena ZVCP, pri čemer iz konkretnega opisa izhajata dve okoliščini. Prva je, da hitrosti svoje vožnje ni prilagodil dejstvu, da se približuje križišču, druga pa je, da je v križišču bilo tovorno vozilo B. B., ki je iz nasprotne smeri v križišču zavijalo levo. Po presoji sodišča druge stopnje te navedbe v zadostni meri konkretizirajo kršitev drugega odstavka 30. člena ZVCP. Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 879/14 in številne odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki pa se nobena ne nanaša na kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti niti ne na kršitve cestnoprometnih predpisov (obravnavajo druge kazniva dejanja in druge prekrške), zato niso upoštevne.

12Pritožnik uvodoma neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega v razlogih pritožbe konkretno ni obrazložil, saj v njih le izpostavlja obtoženčev zagovor, do katerega je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja zavzelo pravilno stališče. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih pravilno ocenilo vsakega posebej in v medsebojni povezavi, za svoje zaključke pa navedlo prepričljive in popolne razloge. Na očitek v razlogih pritožbe, da naj bi sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni odredilo izvedenca ustrezne stroke glede vprašanj povezave med nepravilno uporabo varnostnega pasu in nastalimi poškodbami oškodovanke, pa je že bilo odgovorjeno.

13Utemeljeno pa se pritožnik zavzema za uporabo 45. člena KZ, da se obtožencu kazen odpusti. Po navedeni določbi sme sodišče storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če ga posledice toliko prizadevajo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil upravičen. Vprašanje, s kakšno malomarnostjo je bilo kaznivo dejanje storjeno, z zavestno ali nezavestno, je za odločitev o odpustitvi kazni brezpredmetno. Odločilno je le, da storilca posledice toliko prizadenejo, da izrek kazni v takšnem primeru ne bi bil upravičen. Nobenega dvoma ni, da zakonca smrt drugega zakonca v vsakem primeru prizadene. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da stisko vsak posameznik doživlja drugače. Na različne načine se lahko izraža tudi žalovanje. Število obiskov pri psihiatru ne more izkazati obtoženčeve psihične prizadetosti zaradi izgube žene. V zagovoru je obtoženec pojasnil, da je pomoč iskal pri prijateljih, s katerimi se je veliko pogovarjal. Zaradi njihove podpore po prvem obisku psihiatra, slednjega ni več obiskal. Pritožnik utemeljeno navaja, da je smrt žene za obtoženca največja kazen, ki ga je lahko doletela. Zato tudi po presoji sodišča druge stopnje okoliščina, da je obtoženec le enkrat obiskal psihiatra ter da je bil v svojem zagovoru nekritičen v zvezi s hitrostjo svoje vožnje (kar sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, saj gre za obtoženčev zagovor), ne moreta predstavljati okoliščin, zaradi katerih obtožencu, kljub njegovi nedvomni psihični prizadetosti zaradi smrti oškodovanke, kazni ne bi bilo možno odpustiti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi v tem delu ugodilo ter izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu kazen odpustilo.

14Pri preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga naredi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), ni ugotovilo kršitev zakona v škodo obtoženca, zato je pritožbo v preostalem zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15Sodišče druge stopnje je odločilo v korist obtoženca, zato ta sodba ne vsebuje odločbe o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 98. člena ZKP).