VSC sodba II Kp 48374/2010 (II Kp 174/2010)

Pritožba obtoženega V. P. po zagovorniku se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi V. P. je dolžan plačati sodno takso.

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi V. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po I. odstavku 234a. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo osmih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter dodatnim pogojem, da v enem letu po pravnomočnosti sodbe plača oškodovani G. M. znesek 3.546,98 EUR in oškodovanemu trgovskemu podjetju L., T.o p. d.o.o., Z. znesek 4.172,92 EUR, kot povračilo povzročene škode. Takšna premoženjskopravna zahtevka, skupaj z zamudnimi obrestmi od 1.9.2006 dalje sta bila, po določilih II. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) navedenima oškodovancema priznana in naložena v plačilo obtožencu. Ta je bil, po določilih I. odstavka 95. člena ZKP obsojen še na plačilo vseh stroškov kazenskega postopka, ki zaenkrat niso izkazani in sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnem zaključku tega postopka.

Proti tej sodbi se je pritožil obtoženi V. P. po zagovorniku iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napada pa tudi odločbo sodišča prve stopnje o izrečeni mu kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obtoženca oprosti obtožbe, ali pa jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v C. v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Na obtožencu in zagovorniku posredovano mnenje odgovor ni bil podan.

Pritožba ni utemeljena.

Kljub nasprotju v navedbah pritožnika, ko v uvodu pritožbe trdi, da se pritožuje tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja te kazenske zadeve, v obrazložitvi pa, da na “ugotovljeno dejansko stanje pritožnik nima pripomb”, ko bi naj sodišče prve stopnje “napačno uporabilo materialno pravo”, sodišče druge stopnje, podobno kot višji državni tožilec v podanem predlogu zaključuje, da ta sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zgolj zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. S čem bi naj sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona pa ne pove, zato sodbe sodišča prve stopnje v tem delu v zvezi z navedbami pritožnika ni mogoče preizkusiti, ko sicer njen uradni preizkus teh kršitev ni pokazal.

Sodišče druge stopnje, po proučitvi zadeve ugotavlja, da ima sodišče prve stopnje prav, ko zaključuje, da je obtoženi očitano mu kaznivo dejanje storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti, saj je v izreku izpodbijane sodbe navedeno pogodbo sklenil v svojstvu samostojnega podjetnika, pri pristojnem organu registriranega za opravljanje splošnih gradbenih del (priloga ... spisa). V tem svojstvu je z naročnikom L. Z. dne 27.12.2002 podpisal pogodbo št. ... za izvedbo upornega zidu, izdelavo stopnic in zunanjo ureditev za upornim zidom ter ob stopnicah objekta na R., kar se je (člen 18 pogodbe) zavezal, da bo z deli pričel v aprilu in nato neprekinjeno do zaključka. V zvezi s sklenjeno pogodbo je obtoženec, česar ne zanika in to potrjujejo tudi drugi v izpodbijani sodbi navedeni in analizirani dokazi od oškodovancev do dne 8.5.2003 prejel v izreku izpodbijane sodbe navedena predplačila, pa z deli kljub temu ni pričel, seveda pa ni vrnil tudi prejetega denarja oziroma materiala, katerega bi naj zanj kupil.

Glede na povedano ni dvoma, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljena škoda za oškodovanca nastala, saj denarja še do danes nista dobila vrnjenega. Vprašanje katero se je postavljalo pred sodiščem prve stopnje in je predmet tudi sedanje odločitve je, ali je do tega prišlo zaradi preslepitve oškodovancev s strani obtoženega, da bo prevzeto obveznost izpolnil, ali pa je vzrok za njeno neizpolnitev iskati drugje, tam kot trdi obtoženi. V zvezi s tem je pritrditi sodišču prve stopnje, da v spisu se nahajajoča zdravstvena dokumentacija ne potrjuje, da je imel obtoženi v letih 2003 in 2004 takšne zdravstvene težave, da bi mu to onemogočilo redno delo. Zdravstveno stanje obtoženca torej ni bilo tisto, katero bi mu onemogočilo, da bi z deli dokončal do 1. septembra 2004, kot je bil rok v dogovoru z oškodovanko, kasneje podaljšan, česar v pritožbi ne izpodbija niti pritožnik. Vzrok za neizpolnitev sprejete obveznosti po obtožencu pa do navedenega dne oziroma dne, ko je M. po opravljenem razgovoru z njim, do katerega je uspela priti z zvijačo, ko ga je s pomočjo znanca naročila na ogled drugih del povezanih z vodo na naslovu matere, ko je od pogodbe odstopila (11.9.2004), ni bil tudi ta, da mu oškodovanca nista izročila za opravljanje del potrebnega gradbenega dovoljenja. Ni moč mimo dejstva, da je obtoženi do zaslišanja dne 9.2.2006 (listna št. ... spisa) že pozabil, da je z oškodovanim podjetjem sploh podpisal pogodbo, očitno pa tudi na to kakšne so obveznosti investitorja v zvezi z za gradnjo potrebno dokumentacijo in dovoljenji. Tudi takrat ni vedel, da v pogodbi ni določeno, da mu mora biti to predloženo, sam pa te od M. oziroma od njenega podjetja vse do dne 5.10.2005, kateri datum nosi njegov dopis naslovljen na M. (listna št. ... spisa), ni nikoli zahteval. Pa še do tega je, kot trdi prišlo zaradi izjave soseda M. na R., da ta nima potrebnega dovoljenja, ko si je zadevo ogledoval v letu 2005. Takrat obtoženec tam ni imel več kaj iskati, saj je bila pogodba s strani oškodovanke že odpovedana prej navedenega dne, kar mu je bilo ponovno predočeno na policiji dne 4.11.2004 (listna št. … spisa). Gre za ugotovitev, ki pojasnjuje, da obtoženega v času sklenitve pogodbe za gradnjo morebitno potrebno dovoljenje ni prav nič zanimalo, ga je pa zanimal prejem pretežnega dela v pogodbi predvidenega zneska za plačilo opravljenega dela. Ta del denarja je brez pomislekov vzel, z delom pa kljub možnosti ni pričel, pa tudi ne vrnil denarja ali vsaj zanj kupljenega materiala. To bi moral storiti razen v delu, kot to določajo obligacijski predpisi, o čemer govori pritožnik, če ne prej ob razdrtju pogodbe. V primeru pa, če je obtoženec morda vendarle vedel, da oškodovanca nimata ustreznega dovoljenja, denarja prej ne bi smel vzeti oziroma od pogodbe odstopiti brž, ko je z to izvedel. Drugačno ravnanje obtoženca od navedenega bi namreč le še dodatno potrjevalo njegov namen preslepitve oškodovancev in zadržanje njegovega denarja brez izpolnitve obveznosti. Sicer pa je ta namen dokončno izkazan s tem, da denarja še vedno ni vrnil. Povedano pa pomeni še nekaj in sicer to, da za razsojo zadeve ni videti potrebe po ugotovitvi kakšno, ali sploh kakšno dovoljenje je za dogovorjeno gradnjo potrebno oziroma ali zanjo zadostuje že zgolj lokacijska informacija, kot trdi M., saj prej opisano ravnanje obtoženca dokazuje, da tudi v tem ni iskati vzroka za njegovo neizpolnitev s pogodbo sprejete obveznosti. V ravnanju obtoženca je tako podana tudi kazenska in ne le civilna odgovornost, kot to skuša prikazati pritožnik.

Obtožencu je storitev kaznivega dejanja v dejanskem pogledu, iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi pa tudi v subjektivnem pogledu dokazana. V zvezi s pritožbo, ko sodišče druge stopnje, kar je že bilo povedano, ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti samo, je bilo potrebno presoditi še odločitev sodišča prve stopnje o obtožencu izrečeni kazenski sankciji. V zvezi s to je reči, da tako izbrana kazenska sankcija kot v njej zagrožena kazen in preizkusna doba, skupaj z dodatnim pogojem, v celoti ustreza v postopku ugotovljenim in ob razsoji upoštevanim okoliščinam, katere vplivajo na odločitev sodišča v tem delu. Ni videti prav nobene potrebe po kakršnikoli spremembi te odločbe v korist obtoženega.

Zaradi povedanega pritožbi obtoženega po zagovorniku ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Obtoženi s pritožbo ni uspel, zato mora plačati sodno takso. Njeno višino bo odmerilo sodišče prve stopnje po določilih Zakona o sodnih taksah.