199. člen KZ

Že z jezikovno razlago prvega odstavka 199. člena KZ-1 je mogoče prepoznati, da za razumevanje izraza „tujec“ ne zadošča zgolj razlikovanje med slovenskimi državljani in osebami brez slovenskega državljanstva. Pravi pomen se razkrije šele, če ga povežemo s preostalim relevantnim delom inkriminacije. Ta nam sporoča, da je kaznivo zaposlovanje na črno tujcev „brez ustreznih dovoljenj za delo.“ Zaposlovanja na črno v tej obliki prav gotovo ni mogoče izvršiti z zaposlitvijo katere koli osebe brez slovenskega državljanstva, ampak le z zaposlitvijo tistih, za katere se zahteva ustrezno dovoljenje za delo. Ni mogoče slediti vložnikovi tezi, da bi bilo obsojenki glede zaposlovanja na črno treh državljank držav članic EU mogoče očitati le drugo izvršitveno obliko dejanja iz prvega odstavka 199. člena KZ-1. Zanje je, kot rečeno, izključeno pogojevanje zaposlitve z izdajo dovoljenj. Pravilno je stališče obeh sodišč, da jih je treba – v kontekstu prvega odstavka 199. člena KZ-1 - obravnavati enako kot slovenske državljane. Za presojo, ali gre za obremenilni ali razbremenilni dokaz, ni pomembno zatrjevanje stranke, ampak pomen, ki ga izjavi pripiše sodišče.

Pri sostorilstvu gre torej za sodelovanje dveh ali več oseb, pri katerem vsakdo sam neposredno uresničuje del zakonskih znakov kaznivega dejanja. Zato ni potrebno, da bi vsak sostorilec uresničil vse znake dejanskega stanja kaznivega dejanja.

V izreku izpodbijane sodbe se obtožencema očita le uporaba sile, ne pa vrsta poškodb, ki jih je v posledici tega utrpel. Ob obtožencema v celoti dokazani uporabi sile, z namenom, da bi od oškodovanca izsilila priznanje kaznivih dejanj, v pritožbah poudarjene razlike, razvidne iz zdravstvene dokumentacije, glede opisa poškodb, ki jih je oškodovanec utrpel za sam obstoj kaznivega dejanja niso odločilne.