158. člen KZ

Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-226/95 z dne 8.7.1999, vendar po oceni pritožbenega sodišča, razlaga inkriminiranega članka in fotografij, oziroma ocena le teh v smislu, ali prestavlja očitano dejanje kaznivo dejanje žaljive obdolžitve oziroma razžalitve ni pravilna zato, ker spregleda, da oškodovanec ni bil politik in opravljanje hišne preiskave ni politično delovanje, ko bi zaradi varstva svobode izražanja potrebno šteti poseg v čast in dobro ime za dopusten. Hišna preiskava je namreč sodno preiskovalno dejanje, ki se opravi na podlagi odredbe sodišča, oprava hišne preiskave je prvenstveno v pristojnosti preiskovalnega sodnika, ta pa lahko izvršitev odredbe o hišni preiskavi prepusti policiji (tretji odstavek 172. člena ZKP). Hišna preiskava brez odredbe sodišča je izjema in za to so podani strogi pogoji v 218. členu ZKP. Če je preiskava opravljena brez pisne odredbe sodišča sodišče tudi ne sme opreti svoje odločbe na tako pridobljene dokaze (219. člen ZKP).

Za kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1 gre praviloma takrat, kadar kdo o drugemu izreče negativno vrednostno oceno v smislu podcenjevanja ali kakšne druge oblike negativne sodbe o njem, pri čemer je ta trditev tako splošnega značaja oziroma nekonkretizirana, da jo je zaradi te splošnosti nemogoče dokazovati. Če pa gre za očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega ali subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje, pa gre za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1, v kolikor storilec ne dokaže resničnosti svojih trditev ali vsaj utemeljenega razloga verjeti v resničnost svojih trditev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženec inkriminirane besede o laganju in zapravljanju premoženja drugih izrekel županu na tiskovni konferenci brez kakršnegakoli konteksta vprašanj in odgovorov nanje, kot posplošeno trditev, kot objektivno podano razžalitev, zaradi katere se je župan tudi subjektivno počutil razžaljenega. Pri takšni posplošeni žaljivi vrednostni oceni, ki že sama po sebi pomeni napad na čast in dobro ime drugega, sploh ni mogoče dokazovati resničnosti trditev, saj ni šlo za

Kaznivo dejanje razžalitve je moč storiti le naklepno, vendar zadošča zavest storilca, da bodisi z besedami ali drugimi dejanji stori nekaj, kar predstavlja razžalitev ali negativno vrednostno oceno drugega. Ni treba, da bi storilec imel namen, da drugega razžali, temveč je pomembno le, da je razžalitev objektivno podana in da se storilec tega zaveda ter hote tako ravna.

Čas storitve kaznivega dejanja je tako kot kraj in način storitve kaznivega dejanja dejansko vprašanje, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. V postopku za varstvo zakonitosti ni možno izpodbijati kazenske sankcije, kolikor le-ta ni nezakonita. Zapisnik tržnega inšpektorata Republike Slovenije, v katerem tudi ni nobene izjave, ki naj bi jo obsojenec dal tržnemu inšpektorju, ne predstavlja obvestila, ki bi ga bilo treba izločiti po 83. členu ZKP. Ker je izvršitveno dejanje v skaženju tujega avtorskega dela, sodišču ni bilo potrebno še posebej ugotavljati okrnitve avtorjeve osebnosti, ker se pri skazitvi takšna okrnitev že predpostavlja.