VSRS Sodba I Ips 20005/2010-5 (I Ips 55/2010)

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega S.L. se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah je bil S.L. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (KZ). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3Vrhovni državni tožilec svetnik v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Višje sodišče se je namreč na pritožbo obsojenčevega zagovornika obsežno ukvarjalo z vprašanjem, ali ima ravnanje pod obtožbo, storjeno v času, ko je veljal KZ, znake kaznivega dejanja tudi po novi kazenski zakonodaji, pri čemer se vrhovni državni tožilec s sprejeto pravno presojo v celoti strinja. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti, zagovornik obsojenca vztraja na navedbah zahteve.

4Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5Po prvem odstavku 135. člena KZ-1 namreč stori kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. To kaznivo dejanje je bilo tako po starem KZ kot je po novem KZ-1 umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine. V isto poglavje pa je po KZ spadalo tudi kaznivo dejanje grdega ravnanja (146. člen KZ). Kaznivo dejanje grdega ravnanja je v novem KZ-1 črtano, s tem, da je to kaznivo dejanje kot je razvidno iz zakonskega besedila, postalo ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Objekt varovanja kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, je pravica do osebne varnosti, oziroma je razlog inkriminacije tega kaznivega dejanja v zagotovitvi osebne varnosti posameznika, medtem ko je pri kaznivem dejanju grdega ravnanja bolj poudarjena človekova duševna in telesna celovitost. Pri združitvi obeh kaznivih dejanj v eno kaznivo dejanje (novi KZ-1) mora biti s prizadeto telesno ali duševno celovitostjo ogrožena varnost drugega. Če so podane te predpostavke, takšno ravnanje storilca torej ni dekriminirano, ne glede na to, da KZ-1 kaznivega dejanja grdega ravnanja, kot samostojnega kaznivega dejanja, več ne pozna, saj kot je bilo že povedano, grdo ravnanje predstavlja eno od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, nastopiti pa mora v zakonu predvidena posledica, to je ogroženost oškodovanca. Takšne posledice pa storilec z grdim ravnanjem praviloma izzove, saj je prizadeta telesna ali duševna integriteta (bolečina) intenzivnejša (hujša) posledica, kot le strah pred grožnjo, da te bo takšna posledica doletela. Občutek ogroženosti je torej konzumiran v tej posledici.

6V konkretni kazenski zadevi je bil S.L. s sodbo sodišča prve stopnje v času veljave KZ spoznan za krivega, da je 20.1.2008 kot voznik avtobusa na relaciji Šentjernej – Brežice med 18.15 in 19.00 uro potnico B.B. pozval, da se je presedla na sedež poleg njegovega, pri čemer jo je nato z desno roko pričel otipavati po nogi, čemur se je izmikala, v bližini K. pa se naenkrat nagnil k njej, jo prijel za glavo, povlekel k sebi in jo pričel poljubljati na usta ter jo med vožnjo skozi gozd vprašal, kaj bi bilo, če bi šla ona dva sedaj v gozd, kar vse je pri B.B. povzročilo občutek sramu, zbeganosti in tudi prestrašenosti. Takšno dejanje je sodišče pravno opredelilo kot kaznivo dejanje grdega ravnanja, saj je obdolženec uporabil silo s tem, da jo je prijel za glavo, jo povlekel k sebi in jo poljubljal na usta, ona pa se je temu upirala ter posredno z vprašanjem, kaj če bi šla sedaj v gozd, tudi grožnjo, da bi se lahko zgodilo „še kaj več“ (tretji odstavek na strani 3 sodbe). Kot posledice obsojenčevega grdega ravnanja pa sodišče ugotavlja občutek sramu, zbeganosti, šoka in prestrašenosti. Višje sodišče je odločalo v času, ko je že veljal novi KZ-1 in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo tako po dejanski kot po pravni plati.

7S presojo nižjih sodišč, da je obsojenec z oškodovanko grdo ravnal se strinja tudi vložnik zahteve, vendar pa meni, da takšno ravnanje ne predstavlja kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po KZ-1, oziroma meni, da je ravnanje obsojenca kot je opisano v izreku sodbe dekriminirano. Takšno stališče vložnika zahteve ni utemeljeno. Nobenega dvoma namreč ni, da je obsojenec z uporabo sile (s tem, ko je potegnil oškodovankino glavo k sebi in jo proti njeni volji začel poljubljati, proti čemur se je oškodovanka upirala), grdo ravnal (navedeno nenazadnje priznava tudi sam zagovornik v zahtevi). Presoditi je torej potrebno še, ali je s tem ogrozil varnost oškodovanke. Tudi glede tega je odgovor pritrdilen. Obsojenec je namreč z opisanim agresivnim poseganjem v njeno telesno integriteto, njeno dostojanstvo in celo spolno nedotakljivost (kar je sicer še posebej zaščitena vrednota v poglavju kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost) pokazal, da lahko glede na okoliščine (prazen avtobus, tema, vožnja po gozdu idt.) svoje nasilje nad oškodovanko za dosego svojega cilja le še stopnjuje. S tem pa je, kot je ugotovilo sodišče, pri oškodovanki povzročil občutek sramu, zbeganosti in prestrašenosti oziroma ogrozil njeno varnost.

8Ker je ravnanje, kot je opisano v izreku sodbe, kaznivo tako po KZ kot po KZ-1 je bilo potrebno presoditi še glede na predpisano kazen, ali morda novi zakon za storilca ni milejši. Primerjava predpisanih kazni pa pokaže, da je zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja milejši, saj je bila za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev, medtem ko je pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po KZ-1 (torej po zakonu, ki je veljal v času, ko je odločalo višje sodišče) poleg denarne kazni predpisana kazen zapora do enega leta. Za obsojenca je torej milejši zakon, zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, po tem zakonu pa je bil obsojenec tudi spoznan za krivega.

9Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da ni podana kršitev materialnega kazenskega zakona, ki je v zahtevi uveljavlja zagovornik, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih člena 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.