39. člen ObrZ

Sodišče pozna pravna pravila po uradni dolžnosti (iura novit curia), vendar se to nanaša samo na splošna in abstraktna pravna pravila, vsebovana v splošnih pravnih aktih, kar za obravnavani statut te zbornice ne velja. V primeru statuta namreč sodišče vsebino razmerja ugotavlja na podlagi in v mejah trditev pravdnih strank in na podlagi dokazov, ki jih stranki predlagata.

S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilnega naslova. To velja tudi za upravni spor, katerega predmet je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Odločanje o odpisu zapadlih terjatev iz naslova članarine je v pristojnosti Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije. V upravnem sporu o zakonitosti sklepa o davčni izvršbi ugovora slabega premoženjskega stanja ni mogoče z uspehom uveljavljati.

Kriteriji za odpis članarine se nanašajo na določene osebne okoliščine člana zbornice in na razloge višje sile. Pomanjkanje dela, na kar opira tožnik svojo vlogo za odpis, pa ne predstavlja okoliščine, ki bi jo bilo mogoče šteti kot višjo silo. Pri višji sili namreč gre za izredne, nepričakovane, zunanje dogodke, ki jih ni mogoče predvideti in se jim ni mogoče izogniti. Pomanjkanje dela pa je del rizika, na katerega mora posameznik, ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, računati in jo vzeti na svoj račun.

Obveznost plačila članarine Obrtno-podjetniški zbornici obstaja dokler oseba opravlja obrtno dejavnost, kar pa se ugotavlja na podlagi podatkov poslovnega registra.

Tožnik je vpisan v obrtni register in zato dolžan plačati članarino OZS.

Z vpisom v obrtni register je tožnica podlagi kogentnih zakonskih določb postala članica OZS, kot taka pa je, na podlagi prav tako kogentnih zakonskih določb, zavezana plačevati članarino. O ustavnosti teh zakonskih določb se je že izreklo Ustavno sodišče, ki neustavnosti takšne ureditve ni ugotovilo. Odjava tožnice iz obveznega zavarovanja za odločitev o plačevanju članarine ni pravno pomembna. Kolikor tožnica uveljavlja, da dejavnosti ne more opravljati in da zato ne more plačevati članarine, pa gre za okoliščine, zaradi katerih se lahko predlaga odlog ali odpis članarine.

Obrtno dovoljenje lahko pridobi tudi gospodarska družba. Njen vpis v poslovni register ni ovira, temveč pogoj za vpis v obrtni register. Čim je vpis v obrtni register veljavno opravljen, so podani tudi pogoji za članstvo v OZS, ki je po določbah ObrZ obvezno, posledično pa je obvezno tudi plačevanje članarine.

Z vpisom v obrtni register je tožnica podlagi kogentnih zakonskih določb postala članica OZS, kot taka pa je, na podlagi prav tako kogentnih zakonskih določb, zavezana plačevati članarino. O ustavnosti teh zakonskih določb se je že izreklo Ustavno sodišče, ki neustavnosti takšne ureditve ni ugotovilo. Odjava tožnice iz obveznega zavarovanja za odločitev o plačevanju članarine ni pravno pomembna. Kolikor tožnica uveljavlja, da dejavnosti ne more opravljati in da zato ne more plačevati članarine, pa so to okoliščine, zaradi katerih se lahko predlaga odlog ali odpis članarine.

Z vpisom v obrtni register je tožnik (obvezno) postal član OZS in Območne obrtno - podjetniške zbornice ter je posledično dolžan plačevati članarino.

Obveznost plačila članarine za članstvo v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije obstaja, dokler posameznik opravlja obrtno dejavnost, kar pa se ugotavlja na podlagi podatkov Poslovnega registra Slovenije.

Primeren izvršilni naslov za izterjavo davkov, prispevkov za socialno varnost ter članarino Obrtni zbornici Slovenije predstavlja dolgovni seznam davčnega organa, podpisan s strani njegovega direktorja, ki vsebuje navedbo posameznih izvršilnih naslovov (v tem primeru davčnih obračunov) za vsako vrsto obveznosti, datume izvršljivosti ter višino dolga in zamudnih obresti. Absolutni zastaralni rok za izterjavo davčnega dolga nastopi, ko poteče dvakrat toliko časa, kot je določeno za zastaranje, ne glede na eventuelna pretrganja zastaranja, nanj pa je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Javne dajatve se smejo po Ustavi določati samo z zakonom (147. čl. Ustave). Zato mora biti že iz zakona, ki takšno dajatev uvaja, in ne šele iz podzakonskega predpisa razvidno in predvidljivo, kaj država, zahteva od davkoplačevalca (prim. ustavne odločbe U-I-296/95 z dne 27.11.1996, Ur.l. RS 82/97, OdlUS VI, 157, U-I-290/96, U-I-90/99, Ur.l. RS 31/2003). Ker pa je ObrZ v 2. odst. 39. čl. le prenesel pooblastilo za določanje članarine na skupščino obrtne zbornice, ne da bi opredelil osnovo in kriterije za določitev njene višine ter nadzor države nad njenim določanjem, je Ustavno sodišče RS na podlagi 48. čl. Zakona o ustavnem sodišču ugotovilo, da je ObrZ v neskladju z Ustavo. In ker je ustavno sodišče vtoževano plačilo kvalificiralo kot javno dajatev, ObrZ pa ne določa osnovnih izhodišč za opredelitev višine te obveznosti, gre za pravno praznino. Sodniki so pri sojenju vezani na ustavo in zakone (125. čl. ustave in 3. čl. Zakona o sodiščih). Pri sojenju pa morajo spoštovati odločbe ustavnega sodišča (3. odst. 1. čl. Zakona o ustavnem sodišču). Ni razloga, da določba 3. odst. 1. čl. Zakona o ustavnem sodišču ne b