3. člen SZ-A

Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe v zvezi z domnevnim ustnim dogovorom med sedanjimi etažnimi lastniki. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na drugi odstavek 19. člena ZVEtL-1, ki določa: "Pravni naslov je po tem zakonu listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba [poudarilo pritožbeno sodišče] sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe." Ustni dogovor ni veljavni pravni naslov v smislu 19. člena ZVEtL-1, zato je sklicevanje nasprotnega udeleženca na domnevni ustni dogovor v tem postopku neupoštevno. Prav tako je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu pravilno pojasnilo, da postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 ni ovira, da ne bi mogli udeleženci postopka pozneje v pravdnem postopku uveljavljati svojih pravic (primerjaj 35. člen ZVEtL-1).

Čeprav oblikovalni tožbeni zahtevek ni bil postavljen že ob vložitvi tožbe, temveč šele kasneje, tožnika ne more zadeti sankcija prekluzije. V času vložitve tožbe, s katero je bil postavljen le denarni zahtevek, ni bilo enotne sodne prakse glede vprašanja, ali je treba jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine uveljavljati z oblikovalnim zahtevkom ali zadostuje zgolj dajatveni.

Izrek obsega odločbo, s katero sodišče ugodi posameznemu predlogu oziroma predlogom, ki se nanašajo na glavno stvar ali odločbo, s katero jih zavrne. Pri tem pa mora biti izrek pri opredeljevanju predloga, o katerem je sodišče z izrekom odločilo, tako natančen, da je jasna njegova vsebina. Šele natančna opredelitev vsebine varstva, ki ga je sodišče nudilo oziroma zavrnilo, daje podlago za pritožbeni preizkus odločitve. Natančna opredelitev varstva v izreku sodne odločbe pa ni pomembna zgolj zaradi možnosti preizkusa odločitve, ampak tudi za določitev subjektivnih in objektivnih meja pravnomočnosti. Pravnomočnost namreč zajame le izrek, ne pa razlogov zanj. Obrazložitev lahko predstavlja le utemeljitev sicer (same po sebi) vsebinsko jasne odločitve. Povedano drugače: vsebina odločitve mora biti razvidna iz izreka, ne pa (le) iz obrazložitve.

Dolgotrajnost prebivanja v spornih prostorih ni mogla spremeniti njihove namembnosti, v sodni praksi pa je bilo že pojasnjeno tudi, da s samovoljnimi preureditvami praviloma nihče ni mogel izboljšati svojega položaja v škodo drugega.

Razlogov, zakaj je dal prednost namembnosti, ki bi izhajala iz morebitnega upravnega akta, v primerjavi z dejansko uporabo prostorov, upravni organ v obrazložitvi ni navedel, kar bi bilo nujno glede na stališče sodišča v prejšnji sodbi, da iz zakonske ureditve v SZ ne izhaja, da bi se za opredelitev prostorov kot stanovanja zahtevali akti pristojnih organov. Ker se po določbi 1. odstavka 2. člena SZ prostori, ki so stanovanje, lahko nahajajo tudi v drugi (nestanovanjski) zgradbi, razumevanje stanovanja po SZ ni odvisno od namembnosti, ki jo za samo stavbo določa morebitna upravna odločba (gradbeno, uporabno dovoljenje). Prav tako za odločanje o statusu ne morejo biti relevantni podzakonski predpisi iz 11. člena SZ, ki so med drugim določali tehnične, higienske in ekološke standarde stanovanj in stanovanjskih hiš. Drugačno stališče – da je treba uporabiti podzakonske predpise, ki določajo minimalne tehnične pogoje za graditev stanovanj -, bi namreč pomenilo, da prostorov, za katere ob izgradnji ali preureditvi v stanovanje ni bilo dvoma, da so stanovanje, zaradi kasnejšega zviševanja standardov gradnje ni mogoče več šteti za stanovanje. Sodišče ob tem še poudarja, da pojem

Zahtevek za sklenitev najemne pogodbe z imetnikom stanovanjske pravice zastara v šestih mesecih po uveljavitvi SZ.

Za odločitev v zadevi je odločilno, ali je status navedenih prostorov res sporen, glede na navedbe tožene stranke, da je bilo o njem že odločeno v pravnomočno končanem postopku.

Ker tožeča stranka zatrjuje, da je toženec nezakonito v stanovanju, tožena stranka pa je dokazala, da se je v stanovanje vselila z dovoljenjem upravnika tožeče stranke in da plačuje ustrezno najemnino, je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje za ugoditev tožbenemu zahtevku po 58. členu SZ.

Če tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da je izpraznila sporne sobe v samskem domu, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku na izpraznitev samske sobe. Izselitev iz sobe še ne pomeni izpraznitve prostorov.

Poseben status iz prvega odstavka 128. člena SZ ne pomeni, da mora biti objekt po funkcionalni ureditvi podoben domovom za ostarele. Prostori v domu za ostarele ali njemu podobni stavbi se po 2. točki prvega odstavka 3. člena SZ sploh ne štejejo za stanovanja in se kot taka niso šteli niti po prej veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Pomembno je, da je bil sporni blok v celoti namensko zgrajen za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev in invalidov in da so vsa stanovanja v tem bloku (razen enega) v lasti tožene stranke. Prav v taki namenski gradnji je poseben status stavbe, zato stanovanj v njej ni mogoče privatizirati.

Prostori, ki jih lastnik stavbe v skladu s sprejetim pravilnikom uporablja kot prostore, zgrajene za nastanitev posameznikov (kot samski dom), na katerih njihovi uporabniki niso pridobili stanovanjske pravice, ampak so jim bili ti poslovni prostori dodeljeni s sklepi za začasno bivanje v samskem domu - kot podstanovalsko razmerje, se po SZ ne štejejo za stanovanja.