4.a člen ZSS

V obravnavani zadevi iz tožbenih navedb, ki so odločilne za presojo o prisojnosti (drugi odstavek 17. člena ZPP), izhaja, da tožnica ne zahteva izpolnitve toženkine obveznosti iz službenega razmerja z njo (drugi odstavek 1. člena ter 4.a člen ZSS), temveč zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi ji jo povzročila toženka kot zakonodajalec, s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Tožnica tako uveljavlja odškodninsko odgovornost države zaradi zakonodajne protipravnosti. V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih (kot specializiranega sodišča), temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Tožnikova zahteva za izplačilo plače v skladu z višjim plačnim razredom že od dneva, ko je napredoval, ne šele od 1. decembra, se nanaša na pravico do plače (nastanek pravice do izplačila višje plače), torej na pravico iz delovnega (oziroma v tem primeru službenega) razmerja. Po b. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Med te spore, upoštevaje sistematiko Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), je šteti tudi spore v zvezi izvrševanjem pravice do plače. Za odločanje o sporih, ki se nanašajo na zahtevke delavcev ali sodnikov iz naslova izplačila plač, je pristojno delovno sodišče. Z izpodbijano odločbo Sodnega sveta torej ni bilo odločeno o upravni zadevi oziroma o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (2. člen ZUP) temveč gre za zadevo, ki spada v pristojnost delovnega sodišča. Po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju

Odločitev predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani se nanaša na tožničino pravico do plače, ta pa je delovnopravne narave. Zoper takšno odločitev je na podlagi prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS‑1) stvarno pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Na podlagi b. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Med spore v zvezi s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, upoštevaje sistematiko Zakona o delovnih razmerjih, spadajo tudi spori glede plače, sestavine plače in njeno višino. Za odločanje o sporih, ki se nanašajo na zahtevke sodnikov iz naslova izplačila plač, je torej pristojno delovno sodišče.

V primerih, ko je zakonodajalec razmejil čas imenovanja v naziv od premestitve na višje državno tožilsko mesto je treba uporabiti enako načelo, kot velja v delovnih razmerjih v zasebnem sektorju (44. člen ZDR-1), namreč da gre plača funkcionarju glede na uvrstitev v plačni razred od dneva premestitve na višje državno tožilsko mesto, ko torej funkcionar začne opravljati delo na vrhovnem državnem tožilstvu, ne pa že od vročitve oziroma od dokončnosti odločbe o imenovanju. Če imenovanju sledi premestitev na višje državno tožilsko mesto, gre za drugačno situacijo, kot če premestitve na višje državnotožilsko mesto ni.

Prenehanje sodniške funkcije, ki nastopi z dnem, ko Sodni svet odloči o pritožbi sodnika zoper oceno sodniškega dela, ne pomeni istočasnega prenehanja službe, temveč je treba s smiselno uporabo določb ZDR-1, zaradi zagotovitve ustavnega načela enakosti zaposlenih oseb, katerih pravice in obveznosti so (razen v delu, ki se nanaša na sodnikovo neodvisnost pri odločanju), bistveno enake oziroma podobne, šteti, da lahko sodniku na ustavno skladen način preneha sodniška služba z dnem, ko mu je vročena (obrazložena) odločba Sodnega sveta o prenehanju sodniške funkcije, ne pa za nazaj, že na dan sprejema odločitve na Sodnem svetu. ZSS nima določbe, iz katere bi izhajalo, da delodajalec oziroma službodajalec v primeru prenehanja sodniške službe sodnika razporedi na drugo ustrezno delo (pri sodiščih se kot takšno lahko izpostavi delo strokovnega sodelavca) oziroma da je dolžan preveriti, ali takšno prosto delovno mesto obstaja. Po določbi 4.a člena ZSS se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. ZSS torej določa, da se smiselno uporablja ZDR-1, ne določa pa smis

v obravnavani zadevi gre za spor glede prenehanja delovnega razmerja sodnika. Za odločanje o prenehanju delovnega razmerja pa je po točki a) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče.