108. člen ZS

Ne gre pritrditi revizijskemu stališču, da bi morala biti prisojena nižja odškodnina, ker so v vlogo ponesrečene tožnikove matere stopili stari starši. Prisojene odškodnine za mladoletne oškodovance se namreč ravnajo po tem, da otrok ostane v ožji ali širši družinski skupnosti. Če pa ostane sirota brez sorodstva, se to posebej upošteva. Sicer pa "drugi subjekt", ki naj bi vstopil na mesto ponesrečene matere mladoletnega tožnika, praviloma ne more, zlasti ne na čustvenem področju, nadomestiti izgubljenega roditelja. Njegova izguba, še zlasti v otroštvu, pomeni manjko v otrokovem življenju, ki ni v vsem nadomestljiv.

Za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR plačilo zamudnih obresti in ne dela nobenih izjem, kar pomeni, da to določilo velja tudi pri odškodninah za nepremoženjsko škodo. Nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve pa je vendarle določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, v 189. členu ZOR pa je posebno določilo, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Zamudne obresti, ki jih določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZTOM, Ur.l. RS, št. 45/95) so sestavljene iz temeljne obrestne mere (ki omogoča ohranitev realne vrednosti denarja) in iz števila točk, ki ga predstavlja 1,8-kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo. Zato se v praksi kaže potreba po določitvi takih zamudnih obresti, ki bi vsebovale le sankcijo za dolžnikovo zamudo, valorizacijo pa bi urejale posebej. Taka ureditev je predvidena v predlo

Na podlagi dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi, je očitno, da je zavarovalnica na podlagi ZTSPOZ iz leta 1976 in pravnega mnenja iz leta 1985, ki je določal njegovo uporabo, dne 2.6.1987 sklenila poravnavo z oškodovanko, v kateri je navedeno, da je zaradi limitirane zavarovalne vsote z zavarovalnico dokončno urejena vsa škoda iz škodnega dogodka. Če bi sodišče tedaj razsojalo o razmerjih med subjekti, ki jih je povezal škodni dogodek, bi bilo vezano na pravno mnenje, sprejeto na občni seji dne 19.5.1985. Zato bi na podlagi tedanje zakonodaje in sodne prakse zavarovalnico in povzročitelja škode obsodilo na nerazdelno plačilo zneska 5.000.000,00 starih dinarjev oškodovanki. Višji tožbeni zahtevek proti zavarovalnici (ki bi ga terjala bodisi oškodovanka, bodisi zavarovanec kot povzročitelj škode) bi zavrnilo in bi prepustilo oškodovanki in povzročitelju škode, da medsebojno uredita svoje razmerje iz škodnega dogodka za škodo, ki presega limitirano zavarovalno vsoto. V danem primeru je torej zavarovalnica izvensodno uredila svoje razmerje tako, kot je določal zakon in kot bi odločilo sodišče, zlasti pomembno pa je, da je tedaj tudi izpolnila vso svojo obveznost, ko je izplačal