19. člen ZPDI

Med strankama ni več sporno, da se izterjava stroškov PDI-ja vodi po določbah ZDavP-2, čemur pritrjuje tudi sodišče. Obveznost plačati stroške PDI-ja je namreč določena z zakonom (19.b člen takrat veljavnega ZPDI), obveznost se stranki naloži z upravno odločbo (tretji odstavek 19b člena ZPDI), s katero se vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti. Kot takšna pa je obveznost zavezanca za povračilo stroškov sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravili ZDavP-2. Zato v obravnavani zadevi tudi ni upoštevno pravilo iz 367. člena Obligacijskega zakonika, ki ureja vprašanje, v katerih primerih upnik pretrga zastaralni rok tudi s tožbo, ki jo vloži pred nepristojnim sodiščem. Po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 tek zastaranje pravice do davčne izvršbe pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Sodišče ne pritrjuje tožniku, da zastaranje lahko pretrgajo zgolj dejanja davčnega organa in ne tudi dejanja Ministrstva za pravosodje, ki je tožnikov upnik glede povračila stroškov PDI-ja. Se pa sodišče ne strinja s toženko, da je tek relativnega zastaralnega roka pravice do izterjave, kot t

Odločba, s katero se kandidatu dovoli pristop k izpitu, je izdana pod odložnim oziroma suspenzivnim pogojem plačila stroškov izpita v določenem roku. Na podlagi jezikovne razlage 1. in 2. odstavka 19b. člena ZPDI namreč ni mogoče napraviti sklepa, da je kandidatu dovoljen pristop k izpitu že pred plačilom stroškov izpita. Sodišče se po povedanem torej strinja s tožnikom, da Prva odločba tožene stranke, s katero je bil tožniku dovoljen pristop k izpitu v navedenem roku, v 4. točki izreka dejansko vsebuje odložni pogoj plačila stroškov izpita, ki v konkretnem primeru nesporno ni bil izpolnjen. Zato se kot zmotno izkaže tudi stališče tožene stranke, da bi tožnik v konkretnem primeru moral v skladu z 2. in 3. odstavkom 30. člena Pravilnika o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu sporočiti v zahtevanem roku razloge za odstop od opravljanja izpita. Določila 30. člena Pravilnika ne zavezujejo oseb, ki jim pristop k izpitu glede na določila drugega stavka 2. odstavka 19b. člena ZPDI ni dovoljen že po samem zakonu (ex lege), tako da te osebe ne sodijo v krog oseb, ki jih zajemajo določila 30 člena Pravilnika.

Iz tožničine prošnje je razbrati, da možnosti za pripravo na izpit nima zato, ker je redno zaposlena in ker so delovne obremenitve velike. Zatrjuje torej okoliščine, ki niso neobičajne in s katerimi se srečuje vsak kandidat, ki ima redno zaposlitev. Proti podaljšanju govori tudi dejstvo, da je bil rok za pristop na izpit tožnici že večkrat (sedemkrat za skupno pet let) podaljšan. Kar vse prepriča o tem, da sedanje razmere, v katerih tožnica živi in ki so nedvomno ustreznejše od tistih, v katerih je živela v prejšnjih letih, ne pomenijo posebnih in s tem utemeljenih razlogov za to, da se ji rok za izpit ponovno podaljša.

Ni sporno, da je tožena stranka dolžna preveriti pogoje za pristop k pravniškemu državnemu izpitu, in da lahko v primeru, če ugotovi, da kandidat ni opravil pripravništva v skladu z določbami ZPDI, pristop k izpitu vlagatelja zavrne. Nima pa prav tožena stranka, ko navaja, da je bila brezpogojno dolžna spoštovati mnenja Pravne fakultete. ZUP, ki se v tem postopku prav tako uporablja, v 209. členu določa, kakšno naravo ima mnenje, potrebno za odločanje upravnega organa. Iz zakonskega teksta omenjenega člena oziroma njegove obrazložitve izhaja, da na vsebino mnenja drugega organa organ, ki je izdal odločbo, ni vezan, razen če zakon ne določa drugače. V konkretnem primeru bi zato po mnenju sodišča pri presoji izpolnjevanja pogojev za pristop k PDI tožena stranka morala poleg izdanega mnenja Pravne fakultete upoštevati tudi specifične okoliščine tožnika, torej presoditi, ali gre pri tožniku, glede na to, da mu je bilo omogočeno opravljanje dvoletnega pripravništva, (ki je pogoj za pristop k PDI), ter da se je v vmesnem obdobju deloma spremenil Zakon za pridobljene pravice tožnika v smislu 2. člena Ustave, ki govori o zaupanju v pravo in posledično tudi, ali je bil v konkretnem prime

Rok za pristop k izpitu v času trajanja postopka odločanja o izpolnjevanju pogojev za pristop k izpitu po naravi stvari ne teče. Zato določitev roka, kot je predlagal tožnik, ni potrebno. Tožnik s svojimi navedbami ni zadostil zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode.