96. člen ZLV

V sklepu Up-716/18, Up-745/18 z dne 17. 5. 2018 je Ustavno sodišče RS poudarilo, da ni v neskladju z Ustavo, da se od političnih strank oziroma predlagateljev list pričakuje skrbnost pri uresničevanju volilne pravice. Če ti ne ravnajo skrbno, zavrnitev kandidatne liste sicer pomeni poseg v volilno pravico, vendar ne zaradi ravnanja volilnih organov, temveč zaradi neskrbnosti predlagatelja liste. Pri presoji zakonitosti kandidatne liste pa je treba razlikovati položaj, ko predlagatelj predloži v potrditev listo kandidatov, ki že izhodiščno ne upošteva predpisanih pogojev, od položaja, ko je predlagatelj v potrditev predložil kandidatno listo, ki je te pogoje izpolnjevala, pa se je razmerje zastopanosti po spolu spremenilo zaradi kasneje ugotovljene neveljavnosti kandidature posameznega kandidata, ki je bila posledica izključno njegovega ravnanja in za katero predlagatelj liste ni mogel niti moral vedeti.

Ker gre pri aktih, ki jih občinska volilna komisija izdaja, za akte organa lokalne skupnosti, torej Občinske volilne komisije, na katero so prenesene pristojnosti za izvedbo vsakokratnih lokalnih volitev, se za postopek vročanja tovrstnih aktov uporabljajo določila ZUP. Zakonodajalec je iz razloga preprečitve zlorabe instituta vročitve uvedel pojem fikcije vročitve za primere, ko naslovnik prevzem pisanja brez razloga zavrača, kar je bilo v tem postopku nedvoumno ugotovljeno.

Sodna praksa Upravnega sodišča je izoblikovala ustaljeno stališče, da pomanjkljivost glede (ne)izvedbe tajnih volitev ni zgolj formalna (primerjaj npr. sodbe Upravnega sodišča II U 339/2010 z dne 18. 9. 2010, II U 336/2014 z dne 13. 9. 2014, II U 340/2014 z dne 14. 9. 2014 in III U 283/2014 z dne 24. 9. 2014). Dolžnost, da bi morala volilna komisija stranko, ki ob vložitvi kandidatne liste ne izkaže obstoja zakonskega pogoja, da so bili kandidati določeni s tajnim glasovanjem, pozvati na dopolnitev, pa ne izhaja niti iz sodne prakse, na katero se sklicuje pritožnik.

Pritožnikova pritožba ostaja na povsem posplošeni, pavšalni ravni. Pritožnik ne pove, v čem konkretno naj bi bili razlogi izpodbijane odločbe nepravilni ali bistveno pomanjkljivi, v čem konkretno naj bi bilo v njej nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in zakaj nepravilno uporabljeno materialno pravo. Zgolj tako pavšalne, posplošene navedbe pa podlage za ugoditev pritožbi ne morejo dajati.

Ugovor, ki je zoper odločitev o potrditvi liste kandidatov vložen, še preden je bila izdana odločitev o tem, ni dopusten. Drugačna razlaga bi izvotlila pomen roka, ki je določen za vložitev ugovora po 96. členu ZLV.

Pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi kandidature vloži vsak kandidat ali predstavnik kandidature, ne pa politična stranka. Ko gre za vprašanje, ali so kandidacijski postopki tekli v skladu s pravili stranke in ali so vložene kandidature (le) formalno pomanjkljive (ker pravilnost teka teh postopkov ob vložitvi list kandidatov ni izkazana), mora občinska volilna komisija postopati v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZVDZ v zvezi z drugim odstavkom 74. člena ZLV in zahtevati od predlagatelja ustrezna pojasnila in odpravo pomanjkljivosti. Če se namreč ugotovi, da njihova odprava ne zahteva izvedbe novih volilnih opravil v kandidacijskem postopku, gre za pomanjkljivosti, ki so formalne narave, in jih je mogoče odpraviti.

Z izpodbijano odločbo je toženka listo kandidatov v celoti zavrnila, ker je zaključila, da kandidatka pod zap. št. 2 ne izpolnjuje pogoja iz 68.a člena ZLV, ob zavrnitvi njene kandidature pa lista kandidatov ne izpolnjuje več pogoja iz 70.a člena ZLV. Vendar je toženka v odločbi zgolj kot naslov (stalnega prebivališča) omenjene kandidatke navedla njen naslov, kje in kako so opredeljene volilne enote pa ni pojasnila. Zaradi pomanjkljive obrazložitve zaključka, da omenjena kandidatka ne izpolnjuje pogoja iz 68.a člena ZLV, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti (kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP) ter presoditi, da je bilo za zadevo bistveno dejansko stanje s strani OKV pravilno ugotovljeno ter da je njena odločitev pravilna in zakonita.

Sklep občinske volilne komisije o določitvi volišč, katerega odpravo predlaga tožnik v tožbi, po svoji vsebini ne predstavlja katerega od aktov, ki jih je po citiranih določbah ZLV dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Določitev posameznih volišč pa tudi sicer ne predstavlja posamičnega akta, s katerim bi se urejala posamična razmerja, saj gre za eno od splošnih volilnih opravil, ki so potrebna za izvedbo volitev ali glasovanja na ravni občine. Zoper akt, s katerim občinska volilna komisija določi volišča, sodno varstvo v upravnem sporu ni predvideno niti z ZUS-1 niti z ZLV ali s katerim drugim zakonom.

V skladu z veljavno zakonsko ureditvijo je treba nepravilnosti v postopku kandidature uveljavljati v rokih in s pravnimi sredstvi iz 96. in 96.a člena ZLV, zoper odločitev občinske volilne komisije glede teh nepravilnosti pa je mogoča tudi pritožba na sodišče, pristojno za upravne spore, kot to določa 97. člen ZLV. Ne glede na pomisleke zoper takšno ureditev ima ta tudi določene prednosti, saj pomeni, da morajo biti vprašanja pravilnosti in zakonitosti kandidatur do dneva glasovanja razjasnjena in s tem volivci odločajo in glasujejo o kandidatih, ki na dan glasovanja na volitvah upravičeno sodelujejo.

Aktivna legitimacija za vložitev ugovora v zvezi z nepravilnostmi v postopkih kandidiranja je omejena le na kandidate in predstavnike kandidatur, ki so v istem postopku kandidiranja (kandidirajo za isto funkcijo).

Formulacija, da je ugovor po 96. členu ZLV mogoče vložiti do roka, določenega za predložitev liste kandidatov, je povsem jasna in ne dopušča nobene drugačne razlage. Kodeks dobre prakse v volilnih zadevah, ki ga je sprejela tako imanovana Beneška komisija, ni neposredno zavezujoč pravni vir, njegova priporočila pa so lahko ustavnopravno upoštevna.

Ključno vprašanje spora je, kako je treba razlagati pojem „kandidat“ iz prvega odstavka 96. člena ZLV: ali so s tem mišljeni samo kandidati na tisti listi, v zvezi s katero vlagatelj ugovora uveljavlja nepravilnosti v postopku kandidiranja, ali pa je treba v ta krog upravičencev šteti kandidate na katerikoli listi, ki so v istem postopku kandidiranja. Po presoji sodišča je pravilna druga razlaga.

Ključno vprašanje tega spora je, kako je treba razlagati pojem „kandidat“ iz prvega odstavka 96. člena ZLV: ali so mišljeni samo kandidati na tisti listi, v zvezi s katero vlagatelj ugovora uveljavlja nepravilnosti, ali pa je treba v krog upravičencev šteti kandidate na katerikoli listi, ki so v istem postopku kandidiranja. Če bi zakonodajalec hotel omejiti mehanizme za varstvo volilne pravice samo na kandidate liste, pri kateri naj bi bile podane nepravilnosti, bi to tudi določil, pa ni. Takšna razlaga je skladna tudi z mednarodnimi standardi na obravnavanem področju.

Določba 96. člena ZLV ureja pravno varstvo volilne pravice v zvezi s postopki kandidiranja. To pravno varstvo je omejeno le na ugotavljanje nepravilnosti v postopku kandidiranja, prav tako pa omejuje krog oseb, ki so aktivno legitimirane za vložitev takšnega ugovora. Po citirani določbi so to lahko le kandidati oziroma predstavnik kandidature ali liste kandidatov. Po presoji sodišča pa je potrebno določbo 96. člena ZLV glede upravičenega vlagatelja ugovora v smislu navedene določbe razlagati tako, da lahko takšen ugovor v zvezi s postopkom kandidiranja za župana vloži le kandidat, ki je tudi sam kandidiral za župana.