VSL Sodba I Cp 279/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 746,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica lastnica petih nepremičnin v k. o. X, in sicer parcel št. 516/2, 516/3, 516/4, 517/4 in 517/5. Odločilo je še, da toženca nosita vse tožničine pravdne stroške; njihovo odmero je pridržalo za poseben sklep.

2Toženca v pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Vztrajata, da pogodbi št. 001/MF in 002/MF iz leta 1979 nista bili realizirani, ker dogovorjena odškodnina ni bila plačana, zato sta pogodbi navidezni in neobstoječi. Izjava SIS z dne 18. 11. 1980, ki jo je sodišče pridobilo v nepravdnem postopku N 100/79, da je bilo zaradi gradnje severne mestne obvoznice odkupljenih 540 m2 parcele št. 517/1 in 868 m2 parcele št. 516, nadaljnji odvzemi pa se ne predvidevajo, vzbuja dvom o veljavnosti navedenih dveh pogodb. V resnici pravnoposlovne volje za njuno sklenitev ni bilo. Sodišče je napačno prevalilo dokazno breme glede plačila odškodnine na toženca, saj ne zahtevata plačila, ampak dokazujeta, da pogodbi nista bili realizirani in sta zato neobstoječi. Sicer pa sklep nepravdnega sodišča v zadevi N 100/79 veže tudi tretje osebe. Tožničina pravna prednica SIS je bila obveščena o postopku razdružitve solastnine in je sodišču tudi posredovala svojo izjavo z dne 18. 11. 1980. Toženca končno opozarjata na parcelacijo spornih dveh parcel, iz katere izhaja, da se del nekdanje parcele št. 517/1 k. o. X nahaja zunaj avtocestnega odseka, zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da so veljavne vse štiri pogodbe, na katere se sklicuje tožnica.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4Pritožba ni utemeljena.

5Trditve, s katerimi toženca v pritožbi nasprotujeta izpodbijani sodbi, so bodisi neupoštevne, bodisi v dejanskem in pravnem pogledu zgrešene. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri obravnavanju in odločanju ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), drugih procesnih kršitev toženca opredeljeno ne uveljavljata.

6Glede na nesporna dejstva, ki jih izpodbijana sodba pregledno povzema v 13. točki obrazložitve, je pritožbena polemika, ki se nanaša na parcelacijo prvotnih nepremičnin parc. št. 517/1 in 516 k. o. X, odveč. Toženca v pritožbi ne pojasnita, zakaj svojih sedanjih pomislekov brez svoje krivde nista mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, zato gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7Pravno stališče tožencev, da sta sporni pogodbi št. 001/MF z dne 18. 12. 1979 in št. 002/MF z dne 27. 12. 1979 neobstoječi, je napačno. Za veljaven nastanek pravnega posla so lahko usodne le napake pri njegovi sklenitvi, medtem ko napake v izpolnitveni fazi ne morejo vplivati na veljavnost pravnega posla; lahko pa so podlaga za različne zahtevke stranke, ki izpolnitve ni prejela. Toženca torej s trditvijo, da njuni pravni predniki niso dobili odškodnine, ki je bila dogovorjena v navedenih dveh pogodbah, ne morejo uspeti. Potemtakem niti ni pomembno, katera pravdna stranka bi morala dokazovati, da je bila odškodnina po navedenih dveh pogodbah nakazana upravičencem. Zemljišča, ki so bila predmet teh dveh pogodb, so z njuno sklenitvijo prešla v družbeno lastnino. Morebitno neplačilo odškodnine tega pravnega učinka ne bi moglo spremeniti. Tudi sicer je pritožbeni dvom o veljavnosti pogodb brez podlage. Pravni predniki tožencev so s podpisom pogodb jasno izrazili svojo pogodbeno voljo, enako kot pravna prednica tožnice, obe pogodbi pa je odobril tudi pristojni javni pravobranilec.

8Vsebino izjave SIS z dne 18. 11. 1980 je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ovrednotilo, s tehtnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih ni treba ponavljati. SIS z navedeno izjavo ni postala udeleženka nepravdnega postopka N 100/79 pri takratnem Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enoti v Ljubljani, kot poskuša prikazati pritožba. Dejstvo, da je bila o postopku obveščena, ne zadošča. Sklep o razdružitvi solastnine, ki ga je sodišče izdalo v navedeni zadevi, veže samo udeležence tega postopka in ne tudi tretjih oseb, zato se pravni učinki tega sklepa ne raztezajo na tožnico.

9Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so sporne nepremičnine prešle iz zasebne lastnine v družbeno lastnino, tako da je tožničina pravna prednica na njih pridobila pravico uporabe, tožnica pa ob uveljavitvi Zakona o gospodarskih javnih službah 2. 7. 1993 lastninsko pravico. Pravni predniki tožencev po letu 1979 in 1980 s spornimi nepremičninami niso mogli več razpolagati, saj so svojo lastninsko pravico izgubili ne glede na to, da so ustrezne vknjižbe v zemljiški knjigi takrat izostale. Bistveno je, da je bil vpis tako pridobljene pravice uporabe le deklaratorne narave.

10Ker po navedenem pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Toženca sta s pritožbo propadla, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov nista upravičena, tožnici pa morata plačati njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica jih je priglasila v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Upoštevaje vrednost odvetniške točke, znašajo skupaj 746,64 EUR. Če bosta toženca s plačilom tega zneska zamujala, bosta tožnici po poteku izpolnitvenega roka dolgovala še zakonske zamudne obresti.