UPRS Sodba II U 305/2020-19

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Glede poteka upravnega postopka

1Socialna zbornica Slovenija (v nadaljevanju prvostopenjski organ oz. organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila prijavo tožnice za opravljanje strokovnega izpita na področju socialnega varstva na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o strokovnem izpitu na področju socialnega varstva, v nadaljevanju Pravilnik (točka 1 izreka), pri tem pa ugotovila, da v tem postopku ni bilo stroškov postopka (točka 2 izreka). V obrazložitvi navaja, da tožnica ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja, določenega v drugem do četrtem odstavku 69. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ki mora biti v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika izpolnjen, da lahko kandidati opravljajo strokovni izpit s področja socialnega varstva. Tožnica je namreč na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani zaključila univerzitetni študijski program Etnologija in kulturna antropologija in pridobila strokovni naziv univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja. Ker je organ ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje zahtevanega pogoja glede izobrazbe po 69. členu ZSV, je tožničino prijavo zavrnil.

2Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je toženka kot drugostopenjski upravni organ zavrnila (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe) in ugotovila, da v tem postopku ni bilo stroškov postopka (točka 2 izreka). Toženka ocenjuje kot pravilne ugotovitve organa in navaja, da je tožnica s končanim študijem pridobila naziv univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, ki po določbah 69. člena ZSV ne predstavlja ustrezne smeri za pristop k opravljanju strokovnega izpita na področju socialnega varstva. Zato ni mogoče slediti navedbi tožnice, da je po izobrazbi antropologinja in ne etnologinja. Po vpogledu v opise kategorij Klasifikacijskega sistema KLASIUS-P-16 je mogoče za tožničino izobrazbo ugotoviti, da se uvršča v kategorijo s kodo 0314 - "Sociologija in študiji kultur". Navedeno področje obsega vsebine, ki se nanašajo na proučevanje človeških bitij in njihovo vedenje v skupinah ter odnos do družbe. Kot izhaja iz opisa navedene kategorije, vanjo izrecno ne spada socialno delo (spada pod podrobno področje 0923 Socialno delo in svetovanje). Glavna vsebina tega področja je antropologija, demografija, družbena geografija, etnologija, kulturologija, sociologija, študiji spola. Toženka ugotavlja, da se je organ pri obrazložitvi svoje odločitve res skliceval na prejšnjo klasifikacijo KLASIUS-P, kljub temu, da je bila v času sprejema odločitve veljavna klasifikacija KLASIUS-P-16 in opisi kategorij KLASIUS-P-16, ki so del Metodoloških pojasnil klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja (z oznako MP-KLASIUS-2.1). Vendar pa navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve organa prve stopnje. Iz opisa kategorij za navedeno področje je namreč moč razbrati, da je sociologija ločena od ostalih t.i. študijev kultur, zaradi česar je tudi v naslovu področja navedeno "sociologija in študiji kultur", kar nakazuje razliko med študijem sociologije in študijem kultur. Sociologija je znotraj klasifikacije navedenega področja torej samostojna študijska disciplina, tako kot antropologija in etnologija. Poleg tega se niti ostale vsebine, navedene v področju 0314, z izjemo sociologije, ne morejo šteti kot program sociološke smeri izobrazbe. Podrobno pregleda tudi javno dostopni predmetnik študijskega programa etnologija in kulturna antropologija. Temeljni cilj programa je študentom posredovati temeljna znanja z razvejanega področja etnologije oz. kulturne antropologije. Toženka zato ocenjuje, da si glavne vsebine v podrobnem področju 0314 medsebojno niso enake oz. enakovredne, kot to zatrjuje tožnica. Zgolj okoliščina, da sodita sociologija in študiji kultur v isto podrobno področje, še ne pomeni, da obstoji povezava med sociologijo in študiji kultur. Sociologijo se lahko uvršča med sociološke smeri, enako pa se glede na predmetnike programov študija ne more trditi za druge vsebine, ki so klasificirane pod navedeno področje. Ta klasifikacija še ne pomeni, da gre med njimi za podobnost oz. da gre za študije sociološke smeri. Navedeno je mogoče ugotoviti s pregledom predmetnika posameznega študijskega programa, ki določa vsebino tega. Tožnica glede na opisano vsebino predmetnika z opravljenim študijem ni pridobila izobrazbe sociološke smeri, saj gre za študij kultur, česar ni mogoče uvrstiti v pojem izobrazbe sociološke smeri po 69. členu ZSV, zaradi česar ni izpolnjen izobrazbeni pogoj po tretjem odstavku 69. člena ZSV za opravljanje strokovnega izpita s področja socialnega varstva v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri in v pripravljalnih vlogah z dne 25. 5. 2021 ter 5. 7. 2021 predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oz. podrejeno po odpravi vrne zadevo v ponovno odločanje organu, priglaša pa tudi stroške postopka. Navaja, da je že v pritožbi opozorila in dokazala, da je organ napačno oprl svojo odločitev na Klasifikacijski sistem izobraževanja in usposabljanja (KLASIUS-P), ki pa od 1. 1. 2018 ni več v uporabi.¹ S 1. 1. 2018 je stopil v veljavo KLASIUS-P-16, ki bi ga pri odločanju organ moral upoštevati, in po katerem spada študij etnologije in kulturne antropologije (prejšnje visokošolsko univerzitetno izobraževanje) pod ožje področje 031 - Družbene vede in vedenjske znanosti, nadalje pa v podrobno področje 0314 - Sociologija in študij kultur. Tožnica je po izobrazbi antropologinja in ne etnologinja. Smatra, da podrobno področje 0314 Sociologija in študij kultur predstavlja sociološko smer, kar pomeni, da ima tožnica sociološko smer izobrazbe, kar je opredeljeno kot izobrazbeni pogoj po 69. členu ZVS. Zato ocenjuje, da je bila zato odločitev zbornice napačna in nezakonita ter bi tožnici morali dopustiti pristop na strokovni izpit. Opravljen izpit iz socialnega varstva bi tožnici omogočil zaposlovanje v organizacijah, kjer je opravljanje tega izpita pogoj za zaposlitev (med drugim na področju migracij, kar je področje dela tožnice).

4Navaja še, da socialno varstvena dejavnost po 1. členu ZSV "obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva". Kljub navedenemu nabor smeri, ki omogočajo pristop k strokovnemu izpitu, močno variira glede njihove vsebinske povezanosti s tematiko socialnega varstva. Iz širokega nabora smeri izobrazbe, na podlagi katerih je mogoče opravljati strokovni izpit, je razvidno, da zakonodajalec ni želel ostro zamejiti kroga potencialnih kandidatov, ki bi s primerno izobrazbo želeli pristopiti k izpitu. Zato tožnica meni, da je treba izraz "sociološka smer" interpretirati kot smeri, ki so izenačene v podrobnem področju 0314 (Sociologija in študij kultur) po KLASIUS-P-16. Meni, da bi edino pravno zavezujočo razlago podrobnih področij po 0314 lahko dal Skrbniški odbor za KLASIUS, a njihovega mnenja toženka ni pridobila pred izdajo svoje odločitve.

5Meni, da je po standardni klasifikaciji poklicev (v nadaljevanju SKP-08) poklic antropologov izenačen s poklicem sociologov. Po SKP-08 spada poklic antropologov pod isto enoto področne skupine poklicev s šifro 2632. Splošni opis področja opredeljuje, da "Sociologi/sociologinje, antropologi/antropologinje ipd. proučujejo in opisujejo socialno strukturo družbe, izvor in evolucijo družb ter medsebojno odvisnost razmer v okolju in človeških dejavnosti. Svetujejo o praktični uporabi teh izsledkov pri oblikovanju ekonomske in socialne politike." Iz navedene klasifikacije in opisa je razvidno, da so usposobljeni za iste poklice, kar se lahko podkrepi s pregledom predmetnika, kompetenc in zaposlitvenih možnosti navedenih na javno dostopnih spletnih straneh Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ter Oddelka za sociologijo kulture. Podrobno primerja kompetence obeh področij ter predmetnika Sociologije kulture ter Etnologije in kulturne antropologije, pristope preučevanja migracij, etničnih manjšin in novih manjšin. Navaja, da je antropologijo nemogoče izključiti iz področja socialnega varstva, študentje na doktorskem študiju smeri socialno delo obravnavajo veliko antropoloških raziskav ter tudi navedbo poznavanja in sposobnosti uporabe prispevka za socialno delo pomembnih strok.

6Tožnica v tožbi zatrjuje še kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v zvezi z 22. členom Ustave, pri čemer pojasnjuje, da se jo razlikuje na podlagi izobrazbe, za kar pa ni zakonite podlage. Nasprotuje režimu zbornice, da izvaja usposabljanja za izpit iz socialnega varstva, ne želi pa se vnaprej izreči o posameznikovi možnostih pristopa na izpit, četudi se za to plača kotizacija. Podana je tudi kršitev enake obravnave pred upravnim organom - tožnica je seznanjena, da je toženka v podobnih primerih odločila, da je pridobljena izobrazba (tj. kot jo ima tožnica) zadostni pogoj za pristop na strokovni izpit iz socialnega varstva.

7Tožnica še uveljavlja, da je toženka kršila procesna določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja, da bi morala toženka v skladu s 138. členom ZUP pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in tožnici omogočiti, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Toženka pa tožnice ni pozvala, da pojasni, s čim dokazuje izpolnjevanje pogoja opravljenega strokovnega izpita, zato tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih in da zavaruje svoje pravice. Ne samo, da tožnici ni bila dana možnost, da se opredeli do relevantnega dejstva, na katerega je toženka oprla svojo odločitev, tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi se toženka do tega relevantnega vprašanja argumentirano opredelila. Toženka v izpodbijani odločbi ne navaja, da vsebina izobrazbe tožnice ne zadostuje pogoju po 69. členu ZSV in zakaj je temu tako. Obrazložitev toženke v izpodbijanem aktu zato ni zadostna (kršitev 214. člena ZUP) in je tudi materialno pravno nepravilna, v posledici nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve procesnih pravil. Dodaja še, da po 69. členu ZSV mora imeti pristopnik k izpitu že zaključeno ustrezno izobrazbo, doseženi študijski moduli pa ne pomenijo dosežene izobrazbe. Pri izbiri je zato bila (op. B. B.) v favoriziranem oz. privilegiranem položaju. Ostali, ki imajo prav tako doseženo izobrazbo etnologije in kulturne antropologije, so torej v diskriminiranem položaju. Zbornica ni upoštevala 14. člena Ustave, tožnica je bila zato neenako obravnavana.

8Toženka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem ter enako v pripravljalnih vlogah z dne 23. 6. 2021 in 2. 9. 2021 vztraja pri navedbah v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja pa še, da klasifikacijski sistem izobraževanja in usposabljanja ni zadostno merilo za oceno smeri izobrazbe. Potreben je vpogled v predmetnik in posledično ocena, ali oseba s pridobitvijo določene izobrazbe pridobi tudi kompetence za delo z ranljivimi skupinami prebivalstva ob upoštevanju dejstva, da v ZSV tožničina izobrazba ni opredeljena. Sklicuje se na sklep Ustavnega sodišča RS U-I-190/14-6 z dne 12. 11. 2015. Navaja še, da je sociologija ločena od ostalih t.i. študijev kultur, zaradi česar je tudi v naslovu področja navedeno "sociologija in študiji kultur", kar nakazuje razliko med študijem sociologije in študijem kultur. Sociologija je znotraj klasifikacije navedenega področja torej samostojna študijska disciplina, tako kot antropologija in etnologija. Poleg tega se niti ostale vsebine v navedenem področju 0314, z izjemo sociologije, ne morejo šteti kot program sociološke smeri izobrazbe. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča IV U 134/2017 z dne 16. 11. 2018. Ocenjuje, da tožničine izobrazbe ni moč uvrstiti med oblike izobrazbe po 69. členu ZSV, zaradi česar v konkretni zadevi tudi ne gre za diskriminatorno obravnavo. Glede druge kandidatke, ki jo omenja tožnica, toženka navaja, da ni imela iste izobrazbe kot tožnica, saj je v okviru študija na Pedagoški fakulteti zaključila dodatne šttudijske module, ki jih je zbornica ocenila kot zadostne kompetence za strokovno delo na področju socialnega varstva. Poudarja še, da je organ pri Nacionalni agenciji RS za kakovost v visokem šolstvu glede konkretne izobrazbe tožnice opravil poizvedbo, iz katere izhaja, da univerzitetni študijski program etnologija in kulturna antropologija spada na področje etnologije in tako ne omogoča pridobitve sociološke smeri izobrazbe.

Odločanje na seji

9V postopku sta obe stranki izrecno predlagali, da naj sodišče v zadevi odloči brez glavne obravnave, saj vsa pravno relevantna dejstva izhajajo iz list strank v spisu, zato je sodišče v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v sporu odločilo na seji na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazih (prvi odstavek 279.a člena ZPP).

K I. točki izreka

10Tožba ni utemeljena.

11Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov in je dopolnil oz. popravil prvostopenjsko odločbo, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje. V zvezi z navedbami v upravnem sporu pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

12Četudi tožnica, ki je podala prijavo k strokovnemu izpitu, zatrjuje, da je antropologinja in ne etnologinja, drugače izhaja že iz samega naziva strokovne izobrazbe, ki jo je po zaključenem univerzitetnem študiju pridobila tožnica, in sicer univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja (kar sicer med strankama ni sporno, saj naziv svoje pridobljene strokovne izobrazbe tožnica navaja tako v pritožbi kot v tožbi), kot to tudi pravilno ugotavlja toženka in kar sicer izhaja iz potrdila Univerze v Ljubljani o pridobljeni izobrazbi tožnice, ki ga je tožnica priložila k prijavi k strokovnemu izpitu.

13V prvem odstavku 3. člena Pravilnika je določeno, da smejo strokovni izpit na področju socialnega varstva opraviti kandidati, ki izpolnjujejo pogoje po drugem, tretjem in četrtem odstavku 69. člena ZSV. Drugi odstavek 69. člena ZSV določa, da so strokovni delavci po tem zakonu delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo, ki izobražuje za socialno delo in so opravili pripravništvo ter strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva. V tretjem odstavku tega člena je določeno, da so strokovni delavci tudi delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo psihološke smeri, pedagoške smeri in njenih specialnih disciplin, upravne, pravne, sociološke, zdravstvene smeri - smer delovne terapije in teološke smeri z ustrezno specializacijo ter imajo eno leto delovnih izkušenj na področju socialnega varstva, opravljeno pripravništvo in strokovni izpit po tem zakonu. Četrti odstavek tega člena pa se nanaša na strokovne delavce v domovih za otroke in v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje.

14Stranki pa različno tolmačita, ali tožnica glede na navedeno izobrazbo izpolnjuje pogoje za opravljanje strokovnega izpita s področja socialnega varstva, določene v 69. členu ZSV. Toženka meni, da tožnica s pridobitvijo naziva univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, kar je študij kultur in ne študij sociologije, teh pogojev ne izpolnjuje, nasprotno pa tožnica zatrjuje primerljivost navedenih študijskih programov sociologije in študija kultur, da je treba pod "sociološko smer" umestiti tudi študijski program etnologinja in kulturne antropologije, po katerem se je sama izobraževala.

15Kot je pravilno navedel že drugostopenjski organ, ki je popravil razvrstitev izobrazbe tožnice s strani prvostopenjskega organa v sistem klasifikacije, spada izobrazba tožnice pod ožje področje 031 (KLASIUS-P-16) - Družbene vede in vedenjske znanosti, nadalje pa v podrobno področje 0314 (KLASIUS-P-16) - Sociologija in študij kultur. Vendar pa navedeno še ne pomeni, kot to sicer zatrjuje tožnica, da tudi študij kultur oz. izobrazba tožnice predstavlja sociološko smer.

16Sodišče se namreč glede odgovora na vprašanje, ali je pridobitev strokovnega naslova univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja mogoče uvrstiti pod sociološko smer visokošolske izobrazbe, predpisane v tretjem odstavku 69. člena ZSV, pridružuje stališču toženke. Tožnica ne zatrjuje, da bi zaključila katero od drugih smeri študija, ki jih predpisuje navedeno določilo tega člena, zato se sodišče do izpolnjevanja izobrazbenega pogoja s končanimi drugimi višje ali visokošolskimi smermi ne opredeljuje. Glede sociološke smeri, za katero tožnica trdi, da pod njo zapade tudi študijski program etnologije in kulturne antropologije, pa sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec med drugimi predpisal sociološko študijsko smer kot eno izmed možnih končanih študijskih smeri za pristop k navedenemu strokovnemu izpitu, pri tem pa smeri etnologije in kulturne antropologije ni predvidel. Da se je tožnica izobraževala v študijski smeri etnologije in kulturne antropologije, izhaja iz pridobljenega naziva (univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja). Po presoji sodišča tako ni dvoma, da se je tožnica izobraževala v smeri študija kultur in ne v sociološki smeri. Tega zaključka tudi ne spremeni primerjava študijskih programov, katerih sorodnost je po stališču tožnice takšna, da utemeljuje zaključek o primerljivi stopnji usposobljenosti. Po presoji sodišča imajo lahko namreč celo iste izobraževalne ustanove določene podobne ali identične študijske vsebine, kar še ne pomeni, da gre za iste študijske smeri², v konkretni zadevi zaradi navedenega zato še ne gre za identičnost sociološke smeri in smeri etnologija in kulturna antropologija (študij kultur). O tem, da tožničina izobrazba ne spada pod sociološko smer, pač pa pod etnologijo, pa se je izrekla tudi Nacionalna agencija RS za kakovost v visokem šolstvu, pri kateri je organ opravil poizvedbo, kot razvidno iz izpodbijane odločbe.

17Glede na opisane razloge sodišče tudi ugotavlja, da upravna organa z izdanima odločbama tožnici nista kršila ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s pravico iz 14. in 22. člena Ustave (enakost pred zakonom in enako varstvo pravic), katere kršitev zatrjuje tožnica v tožbi. Ravno 69. člen ZVS namreč daje zakonito podlago, da se osebe, ki jim je omogočeno opravljanje strokovnega izpita iz socialnega varstva, razlikuje od tistih, ki jim to ni omogočeno, ravno na podlagi izobrazbe (izpit namreč lahko opravljajo le tisti, katerih izobrazba ustreza eni od smeri, navedenih v drugem do četrtem odstavku tega člena). O tem se je izreklo tudi Ustavno sodišče RS, in sicer ugotavlja, da za nekatere poklice že iz same narave stvari izhaja, da njihovo opravljanje ne more biti dopuščeno komurkoli, temveč samo posameznikom, ki razpolagajo s konkretnim strokovnim znanjem, doseženim v ustreznih izobraževalnih programih. Takšno je po oceni Ustavnega sodišča tudi delo na področju socialnega varstva. Ocena, kakšna vrsta oz. smer izobrazbe ter stopnja izobrazbe je ustrezna za opravljanje določenega poklica, sodi v polje proste presoje zakonodajalca³, kar je ta storil v 69. členu ZSV, med katerimi pa ni izobrazbe, kot jo je pridobila tožnica. Kot že predhodno pojasnjeno, tožnica posledično ne izpolnjuje zahtevanega pogoja glede izobrazbe po 69. členu ZSV v zvezi s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika, zato v konkretni zadevi glede obravnavanja tožnice ni prišlo do kršitve enakosti pred zakonom in ne do kršitve enakega varstva pravic.

18Sodišče še pripominja glede navedb tožnice, da je toženka pripustila k opravljanju navedenega izpita B. B., ki naj bi imela enako izobrazbo kot tožnica, z dodatno končanimi študijskimi moduli na Pedagoški fakulteti (kar pa še ni dokončanje študija), da sodišče v konkretni zadevi ne presoja okoliščin pripustitve k izpitu B. B. in se ne izreka o tem, ali je bila navedena favorizirana oz. privilegirana, da se jo je pripustilo k opravljanju navedenega strokovnega izpita, pač pa presoja tožničine okoliščine v zadevi in ugotavlja, ali njena nepripustitev k navedenemu izpitu pomeni kršenje enakosti pred zakonom oz. kršitev enakega varstva pravic. Glede na tožničine okoliščine pa sodišče ocenjuje kot pravilno, da ji ne prvo- ne drugostopenjski organ nista dovolila pristopiti k opravljanju navedenega izpita, saj - kot že predhodno pojasnjeno - tožnica za to ne izpolnjuje zahtevanega pogoja glede izobrazbe po 69. členu ZSV v zvezi s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika. Organ bi namreč v konkretni zadevi kršil ravno enakost pred zakonom oz. enako varstvo pravic, če bi tožnici glede na njeno izobrazbo dopustil opravljanje izpita, saj bi bilo to v nasprotju z 69. členom ZSV v zvezi s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika, ki izrecno določa, kdo lahko pristopi k opravljanju navedenega izpita.

19Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na to, da bi lahko edino pravno zavezujočo razlago podrobnih področij po 0314 dal Skrbniški odbor za KLASIUS, vendar njihovega mnenja toženka ni pridobila pred izdajo svoje odločitve; nadalje, da je po SKP-08 poklic antropologov izenačen s poklicem sociologov, saj spada poklic antropologov pod isto enoto področne skupine poklicev s šifro 2632 ter da splošni opis področja opredeljuje, da "sociologi/nje, antropologi/nje ipd. proučujejo in opisujejo socialno strukturo družbe, izvor in evolucijo družb ter medsebojno odvisnost razmer v okolju in človeških dejavnosti. Svetujejo o praktični uporabi teh izsledkov pri oblikovanju ekonomske in socialne politike.", kar pomeni, da so usposobljeni za iste poklice, kar se lahko podkrepi s pregledom predmetnika, kompetenc in zaposlitvenih možnosti navedenih na javno dostopnih spletnih straneh Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ter Oddelka za sociologijo kulture; kakor tudi podrobnih primerjav kompetenc obeh področij ter predmetnika Sociologije kulture ter Etnologije in kulturne antropologije, pristopov preučevanja migracij, etničnih manjšin in novih manjšin; navedb, da je antropologijo nemogoče izključiti iz področja socialnega varstva, tudi študentje na doktorskem študiju smeri socialno delo obravnavajo veliko antropološki raziskav ter tudi navedbo poznavanja in sposobnosti uporabe prispevka za socialno delo pomembnih strok; predlaganem članku Canalsa Josepha iz leta 1995 v zvezi s tem; vse informacije o predmetnikih, predstavitvenih zbornikih in opise študijskih programov ter vpogled v SKP-08, vse na v tožbi predlaganih internetnih straneh; izjavah prič C. C. in D. D.; nadalje glede navedb o izvajanju usposabljanja Priprava na strokovni izpit s strani organa, o kotizacijah, glede vnaprejšnjega neizrekanja organa o njenih možnostih pristopa na izpit (ter glede dokazil kotizacij in računa, zaslišanja tožnice in priče D. D. v zvezi s tem), sodišče ugotavlja, da so nedopustne tožbene novote in je tožnica z njimi prekludirana. Navedenih dejstev in dokazov namreč tožnica ni zatrjevala in ne predložila v upravnem postopku in tudi ne v pritožbi, ki jo je vložila zoper izpodbijano odločbo, ni pa tudi pojasnila razlogov, zakaj tega ni storila prej.

20Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Ker torej tožnica ne pojasni, da bi obstajale kakšne ovire, zaradi katerih teh dejstev oz. dokazov ni mogla navesti v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (52. člen ZUS-1), to pomeni, da navedena dejstva (in dokazi v zvezi s tem) predstavljajo nedopustno tožbeno novoto. Zato jih sodišče pri odločanju v tem upravnem sporu v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo.

21Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba, kot popravljena z drugostopenjsko odločbo, pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

22Sodišče je o stroških upravnega spora odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ V obrazložitvi je namreč organ navedel, da se študijski program Etnologija in kulturna antropologija uvršča v študijsko področje 0312 - Sociologija in študij kultur, ter nadalje v področje 3122 - Etnologija (KLASIUS-P), ne pa v eno izmed študijskih smeri, navedenih v drugem do četrtem odstavku 69. člena ZSV. Svojo odločitev je organ dodatno oprl še na dopis s strani Nacionalne Agencije RS za kakovost v Visokem šolstvu z dne 1. 7. 2014.
² Tako sodba Upravnega sodišča IV U 134/2017 z dne 15. 11. 2018, točka 12 obrazložitve.
³ Glej sklep Ustavnega sodišča RS U-I-190/14-6 z dne 12. 11. 2015, točka 5 obrazložitve, v katerem je presojalo utemeljenost pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti tretjega odstavka 69. člena ZSV.